LJUDSTVO SAMI

PEKKA AIKIO – PREDSEDNIK PARLAMENTA SAMI 1996-2008

---

Ljudstvo Sami, ki ga drugi narodi imenujejo Laponci oziroma Laplanderji, na območju zdajšnje Finske prebiva že od davnih časov. Etnična skupina Sami temelji predvsem na jeziku in kulturi; biti Sami pomeni biti član kulturne skupnosti. Tako kot druge skupine tudi ljudstva Sami ne moremo opredeliti na podlagi rase; gre za avtohtono ljudstvo, ne samo za jezik ali etnično manjšino.

Kot avtohtono ljudstvo imajo Samiji ustavno pravico do kulturnega samoupravljanja. To pravico trenutno izvaja Sami parlament, ustanovljen leta 1996, pred tem pa je to počel njegov predhodnik, ustanovljen leta 1973. 21 njegovih članov/članic je izvoljenih vsaka štiri leta, na volitvah, izpeljanih v občinah, ki se nahajajo znotraj območja stalnih prebivališč Samijev (Sami Domicile Area). Sami parlament je odgovoren za branjenje pravic ljudstva Sami in nadzorovanje zadev, ki se tičejo njihovega položaja. Oblikuje predloge in pobude ter izdaja izjave o zadevah znotraj njegove pristojnosti, prav tako pa odloča o razporeditvi sredstev, dodeljenih ljudstvu Sami. Opredelitev avtohtonega ljudstva temelji na mednarodnem pravu: tako ljudstvo vzdržuje trdno, življenjsko in zgodovinsko neprekinjeno vez z določenim območjem ter je obdržalo značilne kulturne in družbene institucije, kot so na primer vaška srečanja Skolt Sami. Pravice avtohtonih ljudstev so skupinske pravice in se nanašajo na celotno skupnost, medtem ko se manjšinske pravice navadno nanašajo samo na posameznike. Ena izmed temeljnih pravic avtohtonih ljudstev je njihova pravica do samoodločanja. Čeprav finska ustava to priznava, pa se zdi, da Finci niso prav zares dojeli, da gre pri Samijih za avtohtono ljudstvo.

Na območjih štirih držav živi skoraj 100.000 Samijev. Več kot polovica jih živi na Norveškem, preostali pa na Švedskem, Finskem in v Rusiji. Vsaka izmed teh držav ljudstvo Sami opredeljuje na drugačen način, tako da nam demografske statistike ne podajajo jasne slike o natančnih številkah. Polovica ljudstva Sami na Finskem živi znotraj območja stalnih prebivališč Samijev v severnih občinah Inari, Enontekiö, Utsjoki in Sodankylä.

Samiji govorijo približno deset jezikov, od katerih so trije, severni, skolt in inari sami, prisotni na Finskem. Inari, najpomembnejša občina Samijev, je v bistvu štirijezična. Okoli 70 % finskih Samijev govori severni sami, ki ga uporabljajo tudi na Švedskem in Norveškem. Med jeziki Samijev obstajajo pomembne razlike. Govorci različnih maternih jezikov se tako le s težavo sporazumevajo med seboj. Ker so do pred kratkim vsi Samiji osnovno šolanje opravljali v prevladujočem finskem jeziku, velika večina Samijev v njihovem lastnem jeziku ne zna ne brati ne pisati, čeprav se je standardni jezik sami oblikoval pred približno štirimi stoletji, le nekaj desetletij za finskim standardnim jezikom.

V teoriji je status jezika sami na Finskem zagotovljen z Zakonom o jezikih, v katerem je zapisano, da imajo Samiji na območju stalnih prebivališč Samijev pravico, da svoj jezik uporabljajo v uradnih situacijah. V praksi pa se od uradnikov navadno ne zahteva, da govorijo sami, kar pomeni, da se je treba zateči k prevajalski pomoči.

Reja jelenov, lov in ribolov Samijem predstavljajo tradicionalne vire življenja. To ljudstvo je od nekdaj nasprotovalo pretiranemu izkoriščanju naravnih virov. Kultura Sami temelji na tem, kar ponuja okolje, ne na intenzivnem izkoriščanju, gradnji ali na posekih. Jeleni kot arktični prežvekovalci lišajev so dober primer za ljudi koristnih živali. Glede na to, da potrebujejo zelo malo vode, so dobro prilagojeni z ledom in s snegom pokritim severnim območjem, ki se nahajajo blizu drevesne meje. Intenzivno gozdarstvo, poseki in spremembe površinskega okolja uničujejo lišajske pašnike in tako povzročajo potrebo po tem, da se jelene dodatno hrani, kar lahko pripelje do tega, da tak način življenja postane preprosto predrag.

Kultura Sami je v tem trenutku razdrobljena in priča smo intenzivnemu procesu asimilacije. Finski filozof Olli Lagerspetz je dejal, da so zadovoljni domorodci znak tega, da je prevladujoča kultura s kolonizacijo uspela, medtem ko nezadovoljni domorodci govorijo o tem, da kolonizacija in asimilacija še nista končani ter da ju je treba nadaljevati. V finskem kontekstu predstavljajo samijski rejci jelenov edini glas, ki se je povzdignil proti uničevanju gozdnih pašnikov, vendar jim je uspelo obraniti tudi osnovne kulturne vrednote.

Zdi se, da finska država Samije še vedno namerava asimilirati v prevladujoče prebivalstvo – vsaj kar se tiče njihovega statusa avtohtonega ljudstva in pravic, ki so z njim povezane. Da bi se temu procesu asimilacije in emigracije zoperstavili, parlament Sami načrtuje ustanovitev kulturnega centra, ki bi promoviral integracijo modernega načina življenja in tradicionalne kulture na tak način, ki bi omogočil ohranitev močnih temeljnih vrednot. Severne univerze so se k temu že zavezale z raziskavami in s predavanji. Finska vlada je, kot kaže, ugotovila, kako pomembna je vloga kulturnega centra pri zaustavljanju asimilacijskega procesa, in se ji zaradi tega razloga najbrž ne mudi prav dosti, da bi finančno podprla njegovo gradnjo.

Kakor koli že, ljudstvo Sami si želi samo to, da bi civilno družbo lahko oblikovalo na podlagi svoje lastne kulturne zapuščine.

---