ROGER JANSSON – ČLAN ÅLANDSKEGA PARLAMENTA 2003-2007


30. marca 2006 smo zaznamovali 150-letnico podpisa prvega velikega mednarodnega sporazuma o Ålandu, ki so ga v Parizu podpisale Francija, Velika Britanija in poražena Rusija kot del mirovne pogodbe, s katero se je končala Krimska vojna (1853–1856). S podpisom se je caristična Rusija zavezala, da na Ålandskem otočju ne bo nikoli več postavljala utrdb. Na nekoliko nenavaden način vsebina tega sporazuma še vedno velja, čeprav v novi in razširjeni obliki kot del mednarodnega pravnega reda: konvencije, podpisane leta 1921 na konferenci Društva narodov v Ženevi, ter mirovnih pogodb med Finsko in Sovjetsko Zvezo, podpisanih leta 1940 in leta 1947. Rusija je določila zadnje pogodbe nasledila leta 1992. Tako je sporazum o demilitarizaciji, podpisan 30. marca 1856, eden najstarejših še veljavnih vojaškopolitičnih sporazumov v mednarodnem pravu.

Da bi lahko razumeli, zakaj je tako, se moramo vrniti nazaj v leto 1809, k mirovnim pogovorom v Fredrikshamnu. Švedska je vzhodni del države izgubila v boju z Rusijo, tako da so Ålandski otoki postali najzahodnejša točka ruskega imperija. Leta 1830 je Rusija na otokih začela graditi trdnjavo Bomarsund, v kateri so nameravali nastaniti 8.000 vojakov, v času, ko je prebivalstvo Ålanda znašalo okoli 12.000 ljudi. Ko je leta 1853 izbruhnila krimska vojna, je bila glavna trdnjava skoraj že dokončana in je lahko sprejela okoli 2.000 vojakov. Leta 1854 so zavezniki sestavili izjemno močno morsko floto in jo poslali v Baltsko morje, da bi napadla Rusijo. Cilj je bil St. Peterburg, a morska utrdba Kronstadt je zdržala pritisk. Tako so zavezniki svoje oči obrnili k Ålandskim otokom. Zasedba Bomarsunda je za bistveno močnejše zavezniške sile predstavljala kratek in precej preprost vojaški pohod. Ko so utrdbo zasedli, so jo s smodnikom tudi uničili.

Švedska si je med pariškimi mirovnimi pogajanji dve leti pozneje želela vrnitev Ålandskih otokov, toda Velika Britanija in Francija sta bili bolj naklonjeni ideji, da bi Rusijo prisilili k stalni demilitarizaciji Ålanda. Tako je bil 30. marca 1856 v Parizu podpisan sporazum o demilitarizaciji, poznan kot Ålandska služnost (the Åland servitude).

Skočimo zdaj za 60 let naprej, na začetek prve svetovne vojne, ko je Rusija zaradi nemške grožnje zahtevala pravico do delne ponovne militarizacije Ålandskega otočja. Velika Britanija in Francija sta privolili in o tem obvestili Švedsko. Zgrajeno je bilo veliko število obrambnih položajev, na katerih so bili nameščeni finski in ruski vojaki. Po vojni je Finska 6. decembra 1917 razglasila neodvisnost. Pol leta pred tem so politični voditelji Ålanda želeli doseči ponovno združitev s Švedsko; ta situacija se je razvila v tako imenovano Ålandsko vprašanje, kar je pripeljalo do zahtevnega spora med novonastalo Finsko in njeno staro domovino Švedsko. Finska je Ålandu ponudila avtonomijo, vendar so jo otočani zavrnili. Zadevo je prevzelo novoustanovljeno Društvo narodov v Ženevi in jo leta 1921 tudi razrešilo. Finski se je dovolilo obdržati Åland, v zameno pa je ta morala na otočju obvarovati švedski jezik in kulturo prek razširjenega zakona o avtonomiji. Hkrati pa je bil podpisan tudi nov sporazum, ki je Åland razglasil za demilitarizirano območje.

O demilitarizaciji Ålanda so ponovno razpravljali v Ženevi leta 1921. Potrjena je bila z novim sporazumom, pri katerem je sodelovalo enajst različnih strani, vključno s Finsko, toda brez Sovjetske zveze, ki je bila v tistem času izključena iz Društva narodov.

Konvencija, podpisana 20. oktobra 1921, je bila posebna zaradi njenega šestega člena, v katerem je bilo zapisano, da morajo med vojno Ålandski otoki ostati nevtralni ter da se noben del otočja ne sme uporabljati za kakršen koli namen, ki bi bil povezan z vojaškimi operacijami, ki bi lahko predstavljale grožnjo kaki drugi državi. Åland bo tako ostal demilitariziran v času miru in nevtralen v vojni.

Z namenom zavarovanja nevtralnosti tega območja sta šesti in sedmi člen sporazuma Finski dovolila, da ob vojni v regiji izpelje obrambne vojaške posege, potrebne za zagotovitev nevtralnosti Ålandskih otokov. Od takrat Finska na nevtralnost Ålanda gleda kot na unilateralno dolžnost. Določilo, po katerem je treba o vojaških posegih nemudoma obvestiti Društvo narodov, se je pozneje razumelo kot potrebo po tem, da se o njih obvesti države podpisnice. Sedmi člen sporazuma jasno opredeljuje odgovornost podpisnic, da zagotovijo nevtralnost Ålandskega območja tako dolgo, kolikor v regiji obstaja nevarnost vojne ali pa se odvija vojna sama. To pomeni, da imajo v tem pogledu podpisnice v primerjavi s Finsko večjo odgovornost.

Na predvečer Zimske vojne leta 1939 so Finska in druge podpisnice ravnale točno tako, kot je bilo predvideno v sporazumu. Finska je izpeljala obrambne manevre, ki so bili potrebni za ohranitev nevtralnosti Ålandskih otokov, hkrati pa ji je uspelo skoraj skozi celotno Zimsko vojno Åland obraniti pred vojno vihro. Zahtevna mirovna pogodba, ki jo je Finska s Sovjetsko zvezo podpisala leta 1940, je vključevala demilitarizacijo Ålandskih otokov, podobno tisti iz leta 1921, toda brez določil o nevtralnosti, ki so bili vsebovani v šestem in sedmem členu. V nadaljevalni vojni v letih 1941–1944 so se ukrepi iz leta 1939 ponovili in Finski je ponovno uspelo Åland obdržati zunaj vojnega dogajanja. Finska je bila uspešna tudi pri tem, da se načrti o zavzetju nevtralnega ålandskega območja, najprej Sovjetske zveze, nato pa proti koncu vojne tudi Nemčije, niso nikoli uresničili. Brez finskega obrambnega načrta in naporov Ålandske domače zaščite ter v odsotnosti šestega in sedmega člena sporazuma bi bilo zavzetje Ålanda veliko verjetnejše.

Jasno je, da so v vojnem času določila o nevtralnosti iz leta 1921 igrala in še vedno igrajo ključno vlogo pri stabilizaciji regije Baltskega morja in še posebej kar se tiče Ålanda. Zahteva po nevtralnosti je tako veliko pomembnejša kot demilitarizacija, ki velja v času miru.

Skozi stoletja je Åland prepotoval dolgo pot, začenši z vlogo zastavka v bojih za ustavno pridružitev v letih 1809, 1856 in 1921; kot demilitarizirano območje v letih 1856–1921, 1940 in pozneje; kot avtonomna regija Finske od leta 1921 naprej; do tega, da je postal nevtralno območje ob vojni od leta 1921 do druge svetovne vojne in do danes. Upajmo, da se to ne bo nikoli spremenilo.