ANDREJ VERLIČ – NEKDANJI SEKRETAR ZSMS


Pred skoraj tridesetimi leti, maja 1989, se svet na prvi pogled ni bistveno razlikoval od današnjega. Na ravni vsakdanjega življenja so ljudje prenašali podobne tegobe, se spoprijemali s podobnimi težavami, se veselili uspehov, celo veliko predlaganih rešitev je bilo podobnih kot danes. Takratna jugoslovanska vlada je pripravljala ukrepe nove ekonomske politike s posebnim poudarkom na izvozu; Slovenija je bila pred novim tehnološkim podvigom in postavljala je prvo mobilno telefonsko omrežje, velike razlike v plačah so jezile ljudi; medtem ko je bila takratna povprečna mesečna plača okoli milijona dinarjev, povprečna pokojnina pa pol milijona, so imeli v nekaterih panogah tudi po dva milijona plače, v Sloveniji celo tri milijone.

Vodilni jugoslovanski ekonomisti so na letnem srečanju svetovali vladi čimprejšnje reforme ob upoštevanju načel pravne države, sociologi so ugotavljali, da enako število zaposlenih naredi vedno manj, Slovenija in Hrvaška sta se »preklali«, kam z jedrskimi odpadki iz Krškega, domača podjetja so iskala vezi s partnerji iz tujine, Iskra in Siemens sta na primer pravkar ustanovila mešano podjetje, mariborski Tam in italijanski Iveco sta podpisala pogodbo o dolgoročnem sodelovanju, tri nemška podjetja so vložila 15 milijonov mark v turistični kompleks Mokrice, na katerem bodo za začetek uredili igrišča za golf, Kompas je vsak ponedeljek z letali z Brnika vozil turiste na Ibizo … Dražila sta se mleko in kruh (liter navadnega mleka je stal 5.500 dinarjev, kilogram osnovnega kruha 4.500 dinarjev, izvod dnevnega časopisa pa 2.700 dinarjev), za prvi maj je bila več kot 10-kilometrska kolona avtomobilov od Ankarana do Strunjana, v kontejnerskem pristanišču Mestre pri Benetkah so odkrili 10 ton hašiša, menda namenjenega v Rotterdam (nekaj so ga izkrcali tudi iz Jugolinijene ladje), Rain Man z Dustinom Hoffmanom in s Tomom Cruisom je bil uspešnica v kinih (20 tisoč gledalcev v Mariboru, 40 tisoč v Ljubljani), pravkar je umrl Sergio Leone, Viki Grošelj je splezal že na svoj šesti osemtisočak (8516 metrov visoki Lotse), politični analitiki pa so ocenjevali prvih sto dni 41. predsednika ZDA Georgea Busha.

Nekaj pa je bilo takrat vendarle močno različno od današnjega časa. Jasno je bilo, da se je dotakratni jugoslovanski politični model organiziranja družbe, ki se je do včeraj reklamiral kot najboljši, najpravičnejši in najnaprednejši sistem med vsemi, izrabil, da se bo zdaj zdaj zlomil in da ga bo nadomestil neki drug sistem. Stari red se je hitro sesedal. V zgodovini se je to zgodilo že velikokrat in v prihodnosti se bo tudi še zgodilo. A takrat je bilo jasno, da se bo to zgodilo zdaj.

Vprašanje, ki je bilo takrat odprto, je bilo pravzaprav spet samo eno: kako se bo to zgodilo? Na eni strani je bila realna nevarnost, da se bo to zgodilo z nasiljem in s človeškimi žrtvami, na drugi realna možnost, da proces zamenjave sistema izpeljemo tako, da za to, rečeno v prispodobi, ne bo treba nikogar pribiti na križ.

Sam nikoli niti za sekundo nisem bil v dilemi, na kateri strani sem. Bil sem politično aktiven v ZSMS, takratni Zvezi socialistične mladine Slovenije, poročen in oče sina Jureta. Moja profesionalna in osebna odgovornost mi niti nista dopustili možnosti izbire. Z vsemi močmi smo se angažirali, da – z veliko somišljeniki – izpeljemo in realiziramo to, za kar smo bili prepričani, da delamo prav, tj. v prvi vrsti širimo prostor svobode in uveljavljamo človekove pravice.

»Moja« ZSMS je takrat že ščitila in »pokrivala« ter branila pred kriminaliziranjem številne dele civilne družbe – od mirovnikov, zelenih in homoseksualcev do pankerjev, umetnikov in novinarjev. Z aretacijo Janeza Janše in začetkom procesa JBTZ 31. maja 1988 pa so naša prizadevanja in vsakodnevne politične bitke s partijo, z vojaškim vrhom in jugoslovanskimi oblastmi dobili silovit pospešek. Že par dni za tem, 3. junija 1988, je vodstvo ZSMS, tj. predsedstvo Republiške konference ZSMS na čelu s predsednikom Tonetom Anderličem, kolektivno vstopilo tudi v ustanovitev Odbora za varstvo človekovih pravic oziroma v t. i. Bavčarjev odbor.

ZSMS je bila takrat pred volitvami novega vodstva. Približno mesec dni pred aretacijo je Janša z »ministrsko« ekipo in s programom nastopil kot eden izmed kandidatov za predsednika ZSMS. Drugi »mandatar« je bil Jožef Školč, ki je bil takrat na služenju vojaškega roka na Vrhniki. To so bile prve volitve v Jugoslaviji, na katerih sta se na volitvah pomerili dve listi. Sam sem kandidiral na listi Janeza Janše. Naša prizadevanja za demokracijo so s tem dobila nov element, medtem ko sta se politična kriza v Jugoslaviji in vzdušje v Sloveniji bližala vrelišču. Sredi julija 1988 je ZSMS izvedla volitve novega vodstva. Za predsednika je bil izvoljen Jožef Školč, člani predsedstva so postali Mojmir Ocvirk, Zoran Thaler, Janez Kopač, Roman Lavtar, Stanko Šalamon, Jože Artnak, Andrej Rus in Janez Sodržnik (nekoliko pozneje sta se jim pridružila Dejan Verčič in Gregor Golobič), sam pa sem bil izvoljen za sekretarja RK ZSMS. Kandidiral sem na listi Janeza Janše (s te liste sta bila takrat izvoljena še Janez Sodržnik za člana predsedstva za SLO in DS ter Andrej Fištravec za neprofesionalnega člana predsedstva). Menim, da sem bil izvoljen predvsem zaradi zaslug pri organizaciji in izvedbi Festivala dela mladih Jugoslavije, ki smo ga organizirali v Mariboru. Po zaslugi Toneta Anderliča je bil za svečanost ob odprtju izbran scenarij Tomaža Pandurja, ki je bil izveden v polni mariborski dvorani Tabor. Udeleženci so bili očarani, jugoslovanska javnost in politika pa ogorčeni zaradi sporočil, ki so jih na prireditvi hoteli videti.

Takrat je ZSMS že nudila okrilje in zaščito veliko civilnodružbenim gibanjem in iniciativam, vsakodnevno pa so se v njej kresala mnenja, preverjala stališča in iskale rešitve ob sodelovanju veliko intelektualcev in mislecev tistega časa (veliko jih je bilo zbranih v Debatnem klubu 89, ki je bilo svojevrstno intelektualno jedro ZSMS). Danes lahko brez zadrege trdim, da je prav ZSMS, zahvaljujoč zavezanosti načelu vključevanja, neprestane dialoškosti, spoštovanja pravne države in usmerjenosti k tistemu, kar je prav, prinašala najboljše rešitve v skrajno zaostrenih razmerah. Tako smo v obdobju velike splošne negotovosti prišli do številnih socialnih inovacij. Na eno izmed njih se mi zdi še posebej vredno opozoriti.

V četrtek, 4. maja 1989 (takrat ob 15.05 so po vsej Jugoslaviji še zatulile sirene v spomin na predsednika Josipa Broza – Tita), je osrednji dnevni časopis Delo na 12. strani v rubriki Šport, šah, kronika objavil kratko vest o tem, da bo v ponedeljek, 8. maja 1989, ob 18. uri na Trgu osvoboditve (današnji Kongresni trg) protestno zborovanje z naslovom Svoboda četverice – naša svoboda ter z gesli Proti nelegalni in nelegitimni sodbi in Proti militarizaciji – za človekove pravice. Med organizatorji protestnega zborovanja so bili poleg Odbora podpisani še Društvo slovenskih pisateljev, MK ZSMS Ljubljana, RK ZSMS, Slovenska demokratična zveza, Slovenska kmečka zveza, Socialdemokratska zveza Slovenije, Slovensko krščansko socialno gibanje, UK ZSMS Ljubljana in Zveza slovenske kmečke mladine. Na zborovanju naj bi govoril tudi politični zapornik Janša.

Istega dne je Delo objavilo poročilo o tem, da je na tisoče študentov s stotih kitajskih univerz šlo skozi Peking do trga Tiananmen, policija ni poskušala ustaviti demonstrantov, generalni sekretar kitajske partije pa je dejal, da so študentske zahteve po demokraciji in reformah natanko to, kar želi tudi kitajska partija.

V Sloveniji pa je oblast, natančneje ljubljanska notranja uprava, prepovedala protestno zborovanje na Kongresnem trgu, Janšo pa so dan po objavi napovedi zborovanja odpeljali v zapor. Prepoved shoda in aretacija Janše sta bila za ZSMS izziv. Zato je predsedstvo RK ZSMS za 8. maja 1989 na moj predlog sklicalo javno sejo na Kongresnem trgu. Sklic javne seje sem predlagal na osnovi izkušenj iz Maribora, kjer smo podoben manever na pobudo UK ZSMS Maribor izvedli ob prepovedi zborovanja na Trgu svobode. Seveda je bila ta mariborska izkušnja manj medijsko odmevna in vsebinsko neprimerljiva s sejo 8. maja 1989. Če so lahko prepovedali protestni shod, pa ni bilo pravne podlage za prepoved javne seje družbenopolitične organizacije, kar je bila ZSMS.

Na »javno sejo« 8. maja 1989 na Kongresnem trgu je prišlo več kot 10 tisoč ljudi. Poleg predstavnikov odbora za človekove pravice, civilne družbe in nastajajočih političnih strank, ki so nastopili kot govorniki, je bil zame najpomembnejši nastop Toneta Pavčka, ki je prebral Majniško deklaracijo. V njej je bil tudi stavek, da je slovenska država lahko utemeljena le na demokraciji, ki vključuje politični pluralizem.

Pol leta pozneje, v začetku novembra 1989, je na kongresu ZSMS v Portorožu in na podlagi dokumenta Za demokracijo iz januarja 1989 predsednik Školč lahko odkrito napovedal boj za oblast na naslednjih večstrankarskih volitvah v Sloveniji. Po tem, ko je zakonodaja dovolila ustanavljanje političnih strank (27. decembra 1989), se je ZSMS 12. januarja 1990 na sekretariatu za občo upravo občine Ljubljana Center vpisala v register političnih organizacij pod zaporedno številko ena in uradno postala politična stranka, nekoliko pozneje poimenovana Liberalnodemokratska stranka – LDS.

Proces prehoda iz enopartijskega sistema v sistem parlamentarne demokracije v Sloveniji, ki ga je v prvi vrsti vodila in usmerjala ZSMS, je bil končan. To nalogo je ZSMS opravila zgledno in uspešno. Kar je nemara najpomembnejše, je to, da zanj ni bilo potrebne niti ene človeške žrtve. Odločitve nikakor niso bile preproste. Ni bilo vprašanje, ali si upamo in ali smo pripravljeni tvegati. Vedeli smo, kaj hočemo, ob tem pa smo iskali rešitve, s katerimi se nismo po nepotrebnem izpostavljali represiji in trpljenju ljudi, ki so nam zaupali. S sklicem javne seje predsedstva RK ZSMS 8. maja 1989 smo dosegli veliko več kot pa samo izvedbo zborovanja v podporo četverici. Takratni oblasti smo odvzeli možnost, da bi proti organizatorjem in udeležencem uporabila represijo in druge sankcije.

Prehod iz enega v drug sistem je bil izvršen, sicer z velikanskimi napori in s silovitim socialnim angažmajem, vendar brez nasilja. To je bila izjemna zgodovinska vloga ZSMS in ena njenih največjih zaslug za spremembe sistema po mirni poti brez žrtev.