TUULA HAATAINEN – VODJA KOMISIJE ZA ENAKOPRAVNOST SPOLOV 1995-2003


Pomembno je, da dimenzijo spola upoštevamo na vseh ravneh in stopnjah odločanja. Pekinška deklaracija je leta 1995 pravice žensk razglasila za človekove pravice. Če ženske nimajo možnosti sodelovati pri odločanju, teh pravic ne morejo uresničevati.

Na Finskem se delež žensk, ki sodelujejo pri političnem odločanju, povečuje. Politično polje je bilo dolgo razdeljeno na moška in ženska področja. Čeprav so socialna, zdravstvena in izobraževalna politika dolgo veljale za žensko področje, so ženske uspešno delovale tudi na tistih področjih politike, ki so jih dolgo jemali za moška. Ženske so bile predsednice vlad ter obrambne in finančne ministrice; v so se praksi izkazale – tako kot moški – kot strokovnjakinje in sposobne odločanja. V prihodnje tako želimo povečati delež žensk pri odločanju v gospodarstvu.

Žensko gibanje na Finskem se je na prelomu 20. stoletja borilo za aktivno in pasivno volilno pravico. Na prvih parlamentarnih volitvah je bilo izvoljenih 19 žensk, kar predstavlja skoraj desetino poslanskih mest. Devet je bilo poslank socialnih demokratov, deset poslank pa je predstavljajo bolj buržoazne stranke.

Ženske so volilno pravico zavzeto uresničevale in so bile od leta 1991 pri glasovanju aktivnejše od moških. Državna moč se je skoncentrirala v rokah finskih žensk; prva predsednica Finske je leta 2000 postala Tarja Halonen, ki je bila ponovno izvoljena tudi leta 2006. Riitta Uosukainen je bila prva predsednica finskega parlamenta v letih 1994–2003, Anneli Jäätteenmäki pa je postala prva predsednica vlade leta 2003.

Prva finska ministrica je bila Minna Sillanpää, ki je leta 1926 postala ministrica za socialo in zdravstvo. V devetdesetih se je delež ministric povečal na več kot 40 odstotkov, v vladi leta 2003 pa je bil delež moških in žensk prvič enak. Med poslanci in poslankami na ravni države je delež žensk dolgo ostajal nizek. Leta 1962 je predstavljal 13,5 odstotka, medtem ko je bil leta 2015 skoraj 40-odstoten. Delež žensk na volitvah je porastel brez kvot in tudi na občinskih volitvah je delež izvoljenih žensk počasi naraščal.

Na Finskem od leta 1995 naprej pri imenovanju v organe odločanja uporabljamo kvote za spol. Splošno pravilo je, da enakopravnost pomeni vsaj 40-odstotno vključenost vsakega spola.1 Kvote za spol pomenijo, da mora biti v vsakem začasno izvoljenem organu najmanj 40 odstotkov drugega spola; tako mora biti v organih, ki se na primer ukvarjajo s področjem nege in srbi, vsaj 40 odstotkov moških in v organih odločanja s področja tehnike vsaj 40 odstotkov žensk. Tudi v administrativnih in direktorskih odborih ter drugih vodstvenih in administrativnih organih podjetij v državni ali občinski lasti je obvezna enakopravna vključenost spolov.

Zdajšnja vlada je povečala delež žensk v odborih direktorjev podjetij v državni lasti. Kljub temu so ženske v gospodarstvu pri odločanju še vedno v manjšini. Več pozornosti vključevanju žensk bi bilo treba nameniti tudi v zasebnih podjetjih. To bi bilo za gospodarstvo nedvomno tudi koristno.


1. Pri tem se predpostavlja obstoj le dveh spolov, moškega in ženskega (op. prev.).