IVAN LORENČIČ IN JANEZ ŠUŠTERŠIČ – RAVNATELJA DRUGE GIMNAZIJE MARIBOR IN GIMNAZIJE BEŽIGRAD 1988


Začetek osemdesetih let prejšnjega stoletja je področje slovenskega srednješolskega izobraževanja zaznamovala uvedba usmerjenega izobraževanja, ki je predstavljalo veliko spremembo in odmik od ustaljenega modela srednješolskega izobraževanja. Največjo spremembo je doživelo področje splošnega srednješolskega izobraževanja, v Sloveniji poimenovano gimnazijsko izobraževanje. To je bilo vse do uvedbe usmerjenega izobraževanja namenjeno pripravi za študij na univerzi in se je končalo z zaključnim izpitom, znanim kot matura. Zaključni izpit je bil v pristojnosti posameznih šol in je bil od šole do šole različen po težavnosti.

Usmerjeno izobraževanje je ukinilo gimnazijski program in zaključni izpit. Še najbližje gimnazijskemu programu je bil program naravoslovno-matematične dejavnosti, ki pa se je od gimnazijskega razlikoval po bistveno manjšem obsegu družboslovnih vsebin. Ukinitev zaključnega izpita je pomenila izgubo kompleksnejšega preverjanja znanja ob koncu srednje šole in prelom z dolgoletno uveljavljeno tradicijo.

Politični diktat takratne enopartijske politične oblasti je nasprotoval in onemogočal možnost sprememb in kritik obstoječega sistema. Ustanovitev United World Collegea v Devinu čez slovensko mejo v Italiji leta 1982, ki je s štipendijami omogočal vpis slovenskih dijakov v to ugledno ustanovo, je prinesel slovenskim šolam stik s programom mednarodne mature. Program mednarodne mature je s svojo zasnovo in z eksternim izpitom odprl pogled v svet drugačnega splošnega srednješolskega izobraževanja, ki temelji na visoki zahtevnosti ter avtonomiji šole in učitelja. Prvi obiski United World Collegea dveh slovenskih srednjih šol, Gimnazije Bežigrad in II. Gimnazije Maribor, v sredini osemdesetih let so prinesli vpogled v izvajanje programa in načine dela. Seznanili sta se, da je način vzgojno-izobraževalnega dela v veliki meri odvisen od izvajalca programa, vsebinsko in kakovostno pa je moral biti podrejen zahtevam International Baccalaureate Office. Zaradi priprav in ovrednotenja končnega načina preverjanja znanja dijakov posameznih šol, ki ju opravlja urad mednarodne mature, ima delo šol kljub vsem individualnim specifičnostim pečat univerzalnosti.

Odločitev obeh šol leta 1988, da uvedeta program mednarodne mature, je pomenila uvedbo sodobnega srednješolskega programa in možnost neposredne primerjave s slovenskimi rešitvami usmerjenega izobraževanja. Uvedba programa mednarodne mature na obeh šolah predstavlja najbolj tipičen primer pobude »od spodaj«. Obe šoli sta namreč priprave na uvedbo prvo leto izvajali brez vsake podpore in soglasja šolske oblasti. V drugem letu priprav je prišlo do sistemske podpore uvajanja in poznejšega izvajanja programa, veliko po zaslugi takratnega direktorja Zavoda RS za šolstvo dr. Sreča Zakrajška.

Ob začetku priprav in izvajanja programa mednarodne mature so se pojavile tudi prve pobude za ponovno uvedbo ukinjenega gimnazijskega programa in zaključnega izpita, to pot eksternega. Pri tem je pomembno, da je mednarodna matura služila kot model za slovenski eksterni izpit ob koncu srednje šole, imenovana matura. Veliko je k temu pripomoglo izvajanje programa mednarodne mature v obeh šolah, ki sta mednarodno maturo začeli brez večjih namenov sistemske spremembe, ampak le z željo po vrhunskem programu za najsposobnejše dijake in možnostjo primerjav ter zgledovanja naših rešitev po uveljavljenih tujih.

Snovalci slovenske mature so iz mednarodne mature privzeli oziroma prilagodili naslednje rešitve:

• pet predmetov namesto šest predmetov v mednarodni maturi;

• možnost dveh ravni zahtevnosti pri matematiki in tujem jeziku (vsi predmeti na višji ravni pri mednarodni maturi);

• obvezni interni del pri vseh predmetih (enako kot pri mednarodni maturi);

• številne organizacijske in izvedbene rešitve iz mednarodne mature.

Uvedba mednarodne mature na obeh šolah je pri uvajanju naletela na večinoma pozitiven odnos šolske politike pri financiranju in umestitvi mednarodne mature kot enakovrednega programa in priznanega šolskega programa v slovenskem šolskem sistemu. Še največ problemov je bilo v slovenistični stroki, ki jo je motilo izvajanje programa v angleškem jeziku. Slovenščina kot obvezni predmet za vse dijake na višji ravni in zagotovilo, da bodo dijaki deležni tudi slovenske terminologije pri drugih predmetih, je prepričalo tudi to stroko o smiselnosti uvedbe programa.

Pri uvajanju mednarodne mature je bila odločilna podpora United World Collegea iz Devina v Italiji in njihovega ravnatelja Davida Sutcliffa ter predstavnice mednarodne mature Monice Flodman. United World College je omogočil izobraževanje slovenskih učiteljev v Devinu, seznanjanje ravnateljev z vodenjem zahtevnega programa in s finančno podporo pri izobraževanju učiteljev in ravnateljev. Predstavnica mednarodne mature Monica Flodman je s številnimi nasveti, z obiski in s spodbudami omogočila verifikacijo programa na obeh šolah, ki sta tako postali prvi šoli s programom mednarodne mature v vzhodni Evropi.

Na slovenski strani sta odločilno vlogo odigrala takratni direktor Zavoda RS za šolstvo dr. Srečo Zakrajšek in predsednik Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje dr. Franc Lazarini z umestitvijo programa v slovenski šolski sistem. Pri tem ne gre pozabiti tudi ministra dr. Ludvika Horvata, ki je pomagal pri zagotovitvi financiranja programa, kar v takratnih težkih in kritičnih gospodarskih časih ni bilo lahko.

Poleg navedenih akterjev največjo zaslugo nosijo učitelji obeh šol, ki so se upali spustiti v uvedbo tako zahtevnega programa, še posebej zaradi izvajanja programa v angleščini. Za večino učiteljev je bila ta zahteva največji izziv, saj je bilo njihovo znanje angleščine na srednješolski ravni in delno pozabljeno. Načrtno učenje angleščine je odpravilo tudi to težavo. Poleg znanja angleščine so se učitelji morali spoprijeti tudi s številnimi novimi didaktičnimi in strokovnimi rešitvami ter sistemom ocenjevanja. Treba je poudariti, da sta bili obe šoli zaradi poučevanja izključno domačih učiteljev pravi unikum v družini šol s programom mednarodne mature, saj je bila večina učiteljev v drugih šolah iz angleško govorečih držav.

Uvajanje mednarodne mature je naletelo na dober odziv javnosti, kar je po svoje razumljivo. Uvajanje mednarodne mature je namreč potekalo med osamosvajanjem Slovenije in spremembo političnega sistema. V takratnem času so bile sprejete in podprte številne pobude, ki so prinašale drugačnost in so bile potencialni nosilec sprememb in razvoja, kar velja tudi za področje vzgoje in izobraževanja. Uvedba programa mednarodne mature v slovenski šolski prostor je bila dobrodošel izziv, saj je prestavljala vsebinsko prevetritev, ki jo je potreboval naš srednješolski vzgojno-izobraževalni sistem.

Po dveh letih intenzivnih priprav sta se v šolskem letu 1990/91 na obeh šolah vpisali prvi generaciji dijakov. Učitelji in dijaki so v dveh letih opravili pionirsko delo, pri čemer je bil v veliko pomoč in podporo United World College iz Devina. Za učitelje je bilo izvajanje programa velik pritisk in odgovornost, saj so bili v program vpisani najboljši dijaki na obeh šolah in vsak neuspeh bi pomenil velik poraz. Prva matura maja 1992 je potekala brez težav in v velikem pričakovanju rezultatov. Odlični rezultati v začetku julija 1992 so bili najlepša nagrada za dijake in učitelje. Maturo so namreč opravili vsi dijaki z zelo visokim povprečjem.

Mednarodna matura v Sloveniji je od prvih korakov naredila velik korak naprej. Obema prvima šolama se je pridružila še tretja šola, tj. Gimnazija Kranj. Rezultati vseh treh šol so med najboljšimi na svetu, število ponujenih predmetov pa je bistveno večje kot pri prvi generaciji. Rešitve v programu mednarodne mature tudi danes služijo kot referenca za slovensko eksterno maturo ter omogočajo primerjavo in prenos dobrih rešitev v slovenski gimnazijski program. Danes je program mednarodne mature v Sloveniji primer odličnega srednješolskega programa, ki dopolnjuje slovenski gimnazijski program.