PROF. DR. DRAGAN PETROVEC – PRAVNA FAKULTETA UNIVERZE V LJUBLJANI


V zaporu lahko vodstvo obsojenemu predpisuje skorajda vsak korak, ki ga sme narediti. Enako lahko sankcionira vsako vrsto vedenja, ki se zdi neprimerno. Ker vseh primerov zakon ne more opredeljevati vnaprej, je zapor tudi prostor izjemno visoke stopnje diskrecijske pravice o obsojenčevi usodi. Zato ne preseneča, da štejejo zapor za ogledalo civiliziranosti določene družbe.

Penologija je veda, ki se ukvarja z izvrševanjem kazenskih sankcij, predvsem z zaporom in njegovim vplivom na obsojenega. Gre za »zadnje poglavje« kazenskega prava, kjer se uresničujejo določbe o namenu kaznovanja. Kazensko pravo temelji na vrednotah, ki jih sprejme družbeni sistem. Po svetu se te vrednote precej razlikujejo, še tam, kjer so enako zapisane, obstajajo velike razlike v praksi. Slovenija je bila na tem področju od nekdaj izjema, saj jo je strpna kaznovalna politika, tudi statistično preverljivo, ponesla v svetovni vrh civiliziranosti in humanega obravnavanja obsojenih oseb.

Čas po drugi svetovni vojni je bil v evropskem, delno tudi v ameriškem prostoru (tam vsaj na akademski ravni) čas tretmanske ideologije in njenega prenosa v prakso. Strahote druge svetovne vojne so utrdile zavest o nujnem preprečevanju uničevalnih procesov. V družboslovju je veliko opore tej ideji dajala humanistična psihologija, ki je vračala vero v človeka in v njegove zdrave potenciale osebnostnega razvoja. Med te psihologe spadata predvsem Abraham Maslow in Carl Rogers, med one, ki so ta načela prenašali naravnost v zaporsko okolje, pa kaže izpostaviti Normana Fentona.

Razvoj slovenske penološke ideje in prakse

1. Logaški eksperiment

Pomemben mejnik v slovenski penologiji prestavlja »Logaški eksperiment«.1 Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani je bil leta 1967 pobudnik eksperimenta v Vzgojnem zavodu Logatec. Z metodami dela, ki temeljijo na humanistični psihologiji, so želeli dokazati, da je mogoče uspešno delati z neprilagojeno mladino. Te metode so pomenile permisivnejši odnos do varovancev, razumevanje njihovih težav, uvajanje strokovnega skupinskega dela z gojenci in vzpostavljanje odprte komunikacije na vseh ravneh.

Po štirih letih intenzivnega dela se je potrdila hipoteza, da je mogoče z mladimi v vzgojnem zavodu delati dosti bolj sproščeno, manj represivno, ne da bi to škodilo gojencem ali komur koli drugemu. Res je bilo zaradi manj nadzorovalnega režima več pobegov iz zavoda, vendar je bilo med begi storjenih manj kaznivih dejanj in več gojencev se je vrnilo samih, ne da bi jih privedla policija. Socialna klima, ki odraža počutje osebja in gojencev v ustanovi, je bila precej boljša. Pokazalo pa se je, da mora osebje gojiti skupne vrednote, sicer je praktično uresničevanje humanega odnosa do gojencev bodisi kratkotrajno ali pa nedosledno. Poleg tega je potrebna stalna supervizija dela v ustanovi.

Ta eksperiment je zaradi uspešne izvedbe pokazal pot naslednjemu poskusu izvajanja bolj humane prakse v zaporih.

2. Eksperiment v zaporu Ig

a) Vsebina eksperimenta

Leta 1975 so se strokovnjaki na Ministrstvu za pravosodje odločili, da s podobno prakso poskusijo ublažiti razmere v zaporih. Za vzorčni zavod so izbrali zapor na Igu, kjer so kazen prestajale ženske, in sicer iz vse Slovenije, ne glede na kaznivo dejanje in dolžino kazni. Ta okoliščina se je kasneje pokazala kot zelo pomembna.

Delo po načelih, kakršna so veljala tudi v »logaškem eksperimentu«, je privedlo do svojevrstne obsojeniške samouprave. To je pomenilo, da so o vseh pomembnih stvareh, najbolj o režimu in ugodnostih obsojenih oseb, razpravljali na sestankih osebja in obsojenk. Formalno moč, ki jo je imelo vodstvo, je vsebinsko zamenjal dogovor vseh vpletenih. Podrla se je domneva, da obsojenci niso sposobni objektivne presoje v svojih zadevah. Prav tako se je pokazalo, da dolge zaporne kazni ne pomenijo nujno, da je obsojena oseba nevarna. Za uspešno delo pa je bilo potrebno opustiti dotlej prevladujočo idejo in prakso – uporabo in tudi občasno zlorabo sicer zakonito podeljene oblasti nad obsojeno osebo.

Prav iz teh razlogov so se v zaporu na Igu odločili za drugačne metode in poti odločanja, kjer je preprečena samovolja vodstva, paznikov, psihologov ali socialnih delavcev. Vse odločitve so se sprejemale skupno in se potem niso mogle več spreminjati.2

Poleg individualnega dela z obsojenimi je torej potekalo tudi redno skupinsko, kjer se pokažejo mnoge posameznikove osebnostne lastnosti – obsojenih in osebja. To je bila priložnost za spodbujanje dobrih vedenjskih vzorcev in korekcijo neustreznih – spet enako obsojenih kot osebja.

Po približno dveh letih intenzivnega dela v zaporu se je pokazalo, da večina obsojenih, ne glede na dolžino kazni in vrsto kaznivega dejanja, lahko biva v odprtem režimu. To je v praksi pomenilo, da vsak konec tedna, od petka popoldne do nedelje zvečer, preživijo izven zapora.

V naslednjih petnajstih letih ni bila izrečena niti ena disciplinska kazen obsojenkam. Zlorabe ugodnosti so bile izjemno redke, delež obsojenk v odprtem režimu pa je dosegel 90 %. Kakor je podatek nezanesljiv za sklepanje o vplivu zgolj zapora na obsojence, pa je treba vseeno navesti podatek, da je bilo povratništvo, merjeno po določenem obdobju takega dela, zgolj 20%; povprečje ostalih slovenskih zaporov je v istem času znašalo 60%.

Omenjena penološka doktrina je dobila ime »socioterapevtska usmeritev« in je bila kot strokovna usmeritev verificirana v začetku osemdesetih let v  takratnem parlamentu (skupščini).

b) Značilnosti socioterapevtske usmeritve3

Bistvene značilnosti in obenem pogoji za delovanje zapora s socioterapevtsko usmeritvijo so:

1. Zavodi z največ 100 obsojenimi

2. Prevladujoč horizontalni tok komunikacij

3. Demokratični stil vodenja

4. Odprtost zavoda, manjši poudarek na varnostnih elementih

5. Zaupanje v pozitivne osebnostne lastnosti in moči obsojenih

6. Soodločanje obsojenih o vseh pomembnejših zadevah

7. Poudarek na skupinskem delu z obsojenimi

8. Vključenost v zunanje okolje

Tako organiziran zapor pomeni pomemben premik v formalnem pomenu (spremenjen način odločanja, velikost zapora), še bolj pa v vsebinskem, pri čemer sta obe komponenti povezani in soodvisni. Glede na klasično piramidno strukturo odločanja, ki velja v državni upravi na sploh (še posebej v tistih delih, ki morajo biti tako strukturirani zaradi večje učinkovitosti – vojska in policija),  zapor nenadoma postane demokratično organizirana ustanova z visoko stopnjo samoupravljanja. Formalno sta moč in odgovornost za odločitve še vedno pridržani vodstvu, v resnici pa se oboje prenaša na vse udeležence – osebje in obsojene.

Skupinsko delo je poudarjeno predvsem zato, ker je skupni imenovalec mnogih obsojenih oseb in njihovega ravnanja nesposobnost ustreznega odziva in reševanja konfliktnih situacij. Za usposabljanje konstruktivne medčloveške komunikacije je delo v skupini ena najustreznejših metod, voditi pa ga morajo usposobljeni strokovnjaki. Ob tem se ne sme izpustiti tudi individualno delo z obsojenimi, zlasti kadar gre za specifične probleme.

Zavod mora biti vključen tudi v zunanje okolje. To pomeni vsaj dvoje: okolje mora sprejemati zapor kot eno neizogibnih družbenih ustanov, zapor sam pa mora biti prek večjega dela obsojenih povezan z okoljem na več načinov. Prvi je ta, da je okolje pripravljeno sprejemati proste izhode obsojenih, ki so strokovno načrtovani in zato v največjem številu take odločitve ne pomenijo nevarnosti za okolje. Drugi je primeroma ta, da se obsojenci med prestajanjem kazni zaposlujejo izven zavoda in se vanj vračajo po opravljenem delu. Nadalje se obsojenci vključujejo v specifične ustanove izven zapora, ki so namenjene tudi ostalim državljanom (npr. zdravljenje različnih odvisnosti ali izobraževanje). V večini primerov obstajajo tesni stiki med zaporom in pristojnimi centri za socialno delo, pri čemer se načrtuje obsojenčevo življenje (zaposlitev, bivanje…) po prestani kazni.

V okvir dela z obsojenimi vselej spada tudi povrnitev škode, storjene s kaznivim dejanjem, če je ta nastala in jo je mogoče povrniti. Dokaz primernosti takega tretmanskega modela so tudi rezultati merjenja socialne klime v zaporih. Gre za raziskavo, ki se izvaja vsakih pet let že od leta 1980 dalje. Z zelo podrobnimi vprašalniki se na primer merijo odnosi med delavci in obsojenci, tretmanska usmeritev zavoda in vzdrževanje reda in discipline. Rezultati vselej dokazujejo, da je počutje osebja in obsojenih neprimerno boljše tam, kjer je pri delu več socioterapevtskih elementov.4

Socioterapevtske metode dela pomenijo odpoved tradicionalni moči nad obsojenimi. Tej moči se je težko odpovedati, zlasti kadar je podeljena z zakonom. Da se preprečijo taki poskusi, je potrebna neprekinjena supervizija dela v vsakem zaporu. Pokazalo se je, da odsotnost supervizije, enako nekvalitetna ali nestrokovna supervizija, slej ko prej oslabi delo po načelih humanistične penologije.

Če je treba človeku omogočati izražanje občutkov in čustev, da ga bolje ali sploh spoznamo, brez tega ni uspešnega dela zlasti v zaporskem sistemu. Prevzgoja mora temeljiti na spoznavanju, ki ga je treba omogočiti. Klasični represivni sistem tega ni dovoljeval. Novi pristop temelji na intenzivnih pogovorih in enakopravni komunikaciji ter na spoštovanju človekove osebnosti, kar ne sme biti le črka na papirju.

Utemeljeno domnevamo, da sta odpiranje zaporov in njihova humanizacija tesno povezana z idejo in prakso socialne države. Zato ne preseneča, da je bil ta projekt bistveno laže izvedljiv v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat je očitno šlo za optimalno ravnovesje med idejo solidarnosti in socialne varnosti na eni strani ter izrazitim rahljanjem prej bolj represivnega političnega sistema, ki je postajal vse dovzetnejši za humane spremembe na splošno, še posebej pa za dokazano kvalitetne premike na družbenem obrobju, na drugi strani.

Povsod po svetu poznajo odprte oddelke zaporov, vendar so za tak režim obsojeni skrbno izbrani. Posebnost slovenske penološke prakse pa je v tem, da je dokazala, da lahko praktično vsakdo, ne glede na kaznivo dejanje in višino kazni, z redkimi izjemami, prestaja kazen v odprtem režimu.

Bistveni element te inovacije je bilo uvajanje skupinskega dela v zapore. To je pomenilo oblikovanje najprej tim. malih (terapevtskih) skupin do 15 obsojenih z moderatorjem (za vodenje usposobljen strokovni delavec zapora, večinoma so bili to psihologi, pedagogi in socialni delavci). Te skupine so se srečevale tedensko in obravnavale različne probleme prestajanja kazni. Pogovori so trajali približno uro ali dve. Dan po malih skupinah je sledila »zavodska skupnost« – sestanek vseh obsojenih in vseh zaposlenih, kjer smo obravnavali podobna vprašanja, ki so zadevala vse prisotne. Vse pomembne odločitve, zlasti tiste, ki so se nanašale na ugodnosti, so se sprejemale tam, vpričo vseh in  z vsemi, kar je preprečevalo klasične manipulacije avtokratskih zaprtih modelov. Formalna moč je, skladno z zakonom ostajala na vodji (upravniku zapora), dejansko pa jo je prenesel na skupino prek nekakšne oblike samoupravljanja. Na obeh straneh (obsojeni in osebje) je bila inovacija sprejeta sprva s precej nezaupanja, zlasti pri obsojenih, ki si niso mogli predstavljati, da bi nenadoma lahko povedali svoje občutke in mnenje o čemerkoli, ne da bi za to grozila kakšna sankcija. Zaupanje je raslo, ko so dobili dobre izkušnje, ki so se brez izjeme potrjevale. Osebje je bilo razdvojeno – del njih se ni mogel sprijazniti z izgubo tradicionalne moči in možnosti manipulacij z obsojenimi, tako da so nekateri pustili službo in odšli drugam. Drug del osebja je doživljal močno sprostitev, kar se je na daljši rok kazalo v tem, da je bilo v tem prvem zaporu izredno malo odsotnosti zaradi bolniških dopustov in tudi malo nezaželenih, a pogostih pojavov v takih institucijah, npr. alkoholizma in samomorilnosti.

Danes je stanje v zaporih v Sloveniji na žalost veliko slabše kot v času najbolj intenzivnega humanega dela z obsojenimi. Prevladuje kaznovalna miselnost, k čemur je pripomogel še najbolj čas po letu 1991, ko se je razmahnil tim. kaznovalni populizem (penal populism), pojav, ko zlasti politiki, državljankam in državljanom obljubljajo boljše življenje z višjimi kaznimi za delinkvente. Od nekdaj vzorčnega zavoda za ves svet (ne gre za samoljubno pretiravanje, ampak za oceno vseh tujih strokovnjakov, ki so videli zlasti ta slovenski zapor), je v luči humanističnih načel ostala le še razvalina. Del dokaza so fotografije brez razloga vklenjenih obsojenk, ki jih vodijo na sodišče na glavne obravnave. Gre zgolj za demonstracijo (pre)moči nad človekom in za uživanje ob tem.


1. Gre za raziskavo Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani št.34 iz leta 1973 z naslovom »Eksperiment v Logatcu«, ki je pod istim imenom izšla kot knjiga leta 1974 v srbskem jeziku. Izdala jo je Zveza društev defektologov Jugoslavije v Beogradu. Vodja raziskave je bila prof. Katja Vodopivec (1917-2012), direktorica Inštituta za kriminologijo in mednarodno uveljavljena kriminologinja.

2. Taka sprememba dela in odločanja je nekaterim pomenila odvzem priložnosti za manipulacije z obsojenimi. Pri tem je zmotno misliti, da gre predvsem za pazniško službo. Enako velja za strokovne delavce, na primer psihologe. Nekateri so po uvajanju novih metod dela zapustili ustanovo in poiskali delo drugje. Več o eksperimentu na Igu v: Petrovec, D.: Ideja in realnost socioterapevtske usmeritve; raziskava Inštituta za kriminologijo; 1999; (143 s.)

3. Povzeto po: Mlinarič, F.: Socioterapevtska orientacija – perspektiva bodočega razvoja slovenskih kazenskih poboljševalnih zavodov in prevzgojnega doma; Republiški sekretariat za pravosodje in upravo, Služba za izvrševanje kazenskih sankcij; 1984; ciklostil, 15 s.

4. Presenetljiv podatek za leto 1980 je bil, da se obsojenke v ženskem zaporu na Igu počutijo bolje kot osebje v petih izmed ostalih osmih slovenskih zaporov! Podobno je veljalo za ocenjevanje pomoči (od 1 do 10), kakor jo občutijo obsojeni s strani osebja. Na Igu je bila pomoč ocenjena z 8, povprečje ostalih zavodov pa je bilo 3,3. Navedeno v viru pod t. 28; s. 94.

Naslovna slika: ZPKZ Ig – Ministrstvo za pravosodje