LADISLAV LIPIČ – UPOKOJENI GENERALMAJOR IN NAČELNIK GENERALŠTABA SLOVENSKE VOJSKE V LETIH 2001-2006


Ko govorimo o svoji vojaški zgodovini in vojaški tradiciji, smo Slovenci zadržani in skromni, čeprav nas zgodovina uči, da so se prav s sijajnimi vojaškimi zmagami številnih narodov razvile najbolj demokratične države zdajšnjega sveta. Slovenija je s svojo Teritorialno obrambo (TO) in z Narodno zaščito (pozneje je bila poimenovana Manevrska struktura narodne zaščite – MSNZ) prav gotovo med takšnimi državami.

TO je bila ustanovljena leta 1968, torej še v nekdanji skupni državi Jugoslaviji in v drugačni družbenopolitični ureditvi od današnje. Opredelimo in tudi poimenujemo jo lahko kot zgodovinsko pomembno družbeno inovacijo, čeprav v današnjih razmerah zelo redko najdemo primere, ki bi opisovali inovacije na obrambnem področju (seveda razen inovacij na področju vojaške znanosti in tehnologije), čeprav je iz definicije razumeti, da je inovacija, ne glede na področje, nekaj izvirnega, novega ali pomembnega, kar pridobiva podporo v družbi in na trgu.

Dve desetletji pozneje se zaradi zaostrenih družbenih razmer v celotni nekdanji državi in nato kot posledica poskusa odvzema orožja TO prek Jugoslovanske ljudske armade (JLA) išče primerna in predvsem formalnopravna rešitev za legalizacijo NZ (pozneje MSNZ), tajne vojaškovarnostne organizacije, ki je v obdobju, ko je bila prekinjena linija vodenja in poveljevanja med takratnim Republiškim štabom za TO (RŠTO), ki je bil v rokah JLA, in štabi za TO, prevzela koordinacijo aktivnosti med poveljstvi in štabi slovenske TO.

Sledila je osamosvojitvena vojna za Slovenijo in v oktobru 1991 odhod JLA iz Slovenije. Kot edina in regularna vojaškoobrambna sila slovenske države je ostala na slovenskih tleh TO z vsemi materialno-tehničnimi sredstvi, oborožitvijo in opremo ter z vso drugo vojaško tehniko in celotno infrastrukturo – z vojašnicami, s strelišči, z vadišči in različnimi skladiščnimi objekti. TO pa kot množična vojaška sila razen majhnega števila stalne sestave in obsežne rezervne sestave ni imela drugih zmogljivosti, ki jih mora imeti vojaška organizacija. Imela pa je nekaj, česar marsikatere vojske niso imele – visoko stopnjo morale (po veliki zmagi slovenskega naroda, ki je dobil svojo lastno državo), visoko stopnjo samozavesti, samoiniciativo ter takrat še iskreno in močno politično podporo. Začelo se je obdobje graditve lastne oborožene sile z vsemi potrebnimi elementi; to obdobje, ki je trajalo do uresničitve dveh strateških ciljev naše države – vstopa v Nato in EU – lahko imenujemo obdobje inovacij, ki so jih razvijali posamezniki, skupine, enote, poveljstva in štabi.

Ustanovitev TO

TO je bila ustanovljena 20. novembra 1968 in jo najpogosteje povezujemo z intervencijo takratne Sovjetske zveze na Češkoslovaško. Seveda pa so bili pri sprejetju tako pomembne odločitve v zapletenih mednarodnih okoliščinah prisotni tudi drugi razlogi, kot sta bili negotovost na Bližnjem vzhodu in celotna politika uporabe sile v mednarodni skupnosti. Vse te in tudi nekatere druge okoliščine so pomembno vplivale na vsebino in razvoj takratne obrambne politike in razvoj ter na vlogo JLA. Gotovo so obstajali tudi notranjepolitični razlogi (krepitev notranje enotnosti in preusmeritev pozornosti z mednacionalnih napetosti po brionskem plenumu na krepitev obrambne sposobnosti takratne države). Takrat se je začel rušiti mit o obrambni samozadostnosti JLA in odgovor na to je bil uveljavljanje koncepta splošnega ljudskega odpora (SLO). To je bil odgovor, družbeno inovativen odgovor, z daljnosežnimi posledicami. Še posebej smo te pozitivne posledice znali izkoristiti v Sloveniji v začetku devetdesetih let preteklega stoletja.

Z novo doktrino SLO je zgodovina republikam ponudila priložnost za lastno organiziranost na obrambnem področju. V njej so odgovorni videli priložnost ponovnega zametka slovenske vojske, ki jo je Slovenija izgubila leta 1945. Tako se je, ne glede na njen celoten razvoj, vzpone in padce, prepodrejanja in številne organizacijske spremembe, TO razvila v spoštovanja vredno oboroženo silo. Med pripadniki TO in prebivalstvom je vse bolj postajala slovenska narodna vojska in le kot taka del Oboroženih sil Jugoslavije.

Ob zelo splošnem pregledu nastanka TO želim ponovno poudariti izjemen pomen odločitve takratnega političnega vodstva Jugoslavije, ki je poleg obrambnega imela tudi izjemen družbeni pomen. Zagotovljena višja stopnja obrambne sposobnosti države, kar je v takratnem bipolarnem svetu imelo izjemen pomen, podružbljanje obrambnih priprav, ko je lahko velika večina državljanov sodelovala v njih, izjemen vpliv na nacionalno gospodarstvo ter razvoj obrambne industrije – vse to je imelo močen vpliv tudi na nacionalno zavest.

Poskus odvzema orožja TO

Priprave na odvzem orožja so se začele v RŠTO Slovenije že januarja 1990 z zbiranjem informacij o količinah in vrstah orožja. Ukaz o takojšnji premestitvi orožja, streliva in minsko-eksplozivnih sredstev je bil izdan 15. maja 1990, kar je povzročilo buren odziv med pripadniki TO pa tudi v slovenski politiki in javnosti na splošno. Posledica je bila zaustavitev oddajanja orožja, kar pomeni, da slovenska TO ni bila razorožena in je bil ta poskus neuspešen. Zgodovinsko netočno in zavajajoče je pisanje o razorožitvi TO, kajti do razorožitve ni prišlo, je pa ta poskus sprožil pomembne organizacijske in politične procese.

Organiziranje vojaškovarnostne strukture, pozneje poimenovane MSNZ, je bila neposredna posledica poskusa odvzema orožja TO. Pobuda, s katero so bili seznanjeni najodgovornejši politični odločevalci v državi in je nakazovala organiziranost in tajno oz. nezakonito delovanje pripadnikov TO, milice, organov za notranje zadeve ter delavcev oddelkov za ljudsko obrambo ter civilno zaščito, je zahtevala ustrezno zaščito in pravno pokritje njihovega delovanja.

Začelo se je iskanje najboljše rešitve za takratne razmere; veljavni Zakon o splošni ljudski obrambi in družbeni samozaščiti je omogočil formalnopravni okvir rešitve. Določila navedenega zakona, predvsem pa ustrezna organizacijska struktura je ob pravilni izbiri kadra in načinu delovanja omogočila, da je navedena struktura v obdobju od poletja 1990 do imenovanja novega RŠTO 4. oktobra 1990 zagotavljala obrambno sposobnost Slovenije.

Opisana rešitev je omogočila, da je Skupščina Slovenije 28. septembra 1990 s sprejetjem ustavnih amandmajev in ustavnega zakona Predsedstvu RS dala pristojnost za poveljevanje v miru in izrednih razmerah.

Slovenska skupščina je 25. junija 1991 sprejela ustavni zakon o grbu in zastavi ter Temeljno listino o samostojnosti in neodvisnosti RS. 26. junija 1991 sta bili na slovesnosti pred slovenskim parlamentom razglašeni samostojna in neodvisna Slovenija. Istega dne so se začeli izvajati premiki enot JLA iz vojašnic in začela se je vojna za Slovenijo.

Navedene dogodke označujem kot prelomne, ker so pokazali dvoje, in sicer da se Slovenija ter njeno politično in vojaško vodstvo načrtno in učinkovito pripravljata za uresničitev na plebiscitu izglasovane odločitve o samostojnosti in neodvisnosti.

Sklepne misli

Ob razumevanju razvoja slovenske obrambne sile – od TO do SV – poudarjam sicer že znana dejstva, da vojska oz. vojaška organizacija ni samostojna institucija. Uresničitev številnih strokovnih in obenem inovativnih zamisli je odvisna od vlade in parlamenta ter je v vsaki demokratični družbi pod civilnim nadzorom, ki ga izvajajo parlamentarne in nevladne institucije ter pripadniki civilnih pobud.

Morebitne spremembe varnostnega okolja bodo terjale stalno sprotno preverjanje, presojanje in ponovno prilagajanje ter odzivanje na varnostne izzive, morebitne nove grožnje naši suverenosti in nedotakljivosti ter miru in stabilnosti. In ravno takšna prilagajanja, ki morajo biti pravočasna in daljnosežna, so izziv za vse strokovne in politične posameznike ter odgovorne institucije.


Naslovna slika: Marjan Ciglič/fotografijo hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije