OLLI KANGAS – KOORDINATOR PILOTNEGA PROJEKTA UVAJANJA UTD NA FINSKEM


Socialne inovacije na Finskem

Finska je pri socialnih reformah običajno veljala za počasno. Veliko osrednjih socialnopolitičnih reform smo na Finskem izpeljali izjemno počasi in veliko pozneje kot v državah predhodnicah. V Nemčiji so na primer pokojninsko zavarovanje uvedli leta 1898, na Finskem leta 1937. Zdravstveno zavarovanje so v Nemčiji uvedli leta 1883, na Finskem šele leta 1963. Pravzaprav je bila Finska zadnja evropska država, ki je uvedla zdravstveno zavarovanje.

Z zamudo na pot – toda obširne reforme

Zamudo pri uvajanju zavarovanj smo kompenzirali z njihovo obširnostjo. Pokojnine in zdravstveno zavarovanje smo uvedli na način t. i. nacionalnega zavarovanja (people‘s insurance). Ko je zakon vstopil v veljavo, je bila takoj zavarovana celotna nacija. Zdravstveno zavarovanje je dober primer inovacije »z zamudo«. Leta 1964 so vsi Finci in Finke, starejši od 16 let, dobili pravico do bolniškega nadomestila. To pravico so dobili tisti, ki so opravljali neplačano delo, na primer gospodinje na kmetijah, pomočniki in pomočnice v gospodinjstvu (unpaid famliy workers), pa tudi študenti in študentke. Celotna nacija je bila vključena v sistem podpore. V veliko državah, ki so bile v urejanju tega področja hitrejše, na primer v Nemčiji in Avstriji, je obseg zdravstvenih zavarovanj predstavljal le delček finskega obsega zavarovanja. Utemeljeno lahko trdimo, da predstavlja finski zakon o zdravstvenem zavarovanju največjo reformo zdravstvenega zavarovanja v takratni evropski socialnopolitični zgodovini.

Tudi prej že inovativne reforme

V Evropi Finska ni bila najpočasnejša pri vseh reformah. Nezgodno zavarovanje delavcev smo uvedli sorazmerno zgodaj (1895), tudi nadomestilo za brezposelnost (1917) in otroški dodatek (1948). Nezgodno zavarovanje delavcev in nadomestilo za brezposelnost sta imela sorazmerno majhno pokritost. V nasprotju s tem je zakon o otroškem dodatku upošteval načelo nacionalnega zavarovanja. Vsak otrok, mlajši od 16 let, je bil upravičen do otroškega dodatka. Dodatek je bil torej univerzalna pravica in ni predvideval ugotavljanja premoženjskega stanja ali zgornje meje zaslužka. Dodatek se je plačal materi, saj se je predvidevalo, da zna mati bolj kot oče presoditi, kako otroški dodatek najbolje uporabiti v otrokovo korist. Z nakazili t. i. »svojega« denarja materi se je njen položaj v družini okrepil, čeprav je bil denar dejansko namenjen za otrokovo dobrobit in zagotavljanje njegovega dobrega razvoja. Univerzalni otroški dodatek lahko utemeljeno razumemo kot socialno inovacijo, ki je materam ponudila možnost ekonomske pogajalske moči v družini pri odločitvah v družini prispevala k notranji demokratičnosti v družini. Otroški dodatek je imel za matere emancipatoren vpliv.

Materinski paket – finska iznajdba

Materinski paket je podpora, namenjena na Finskem živečim nosečim materam ali materam, ki posvojijo otroka. Podporo odobri Kela (Finska institucija socialnega zavarovanja). Materinski paket vsebuje otroška oblačila in druge potrebščine za otroka, kot so: oblačila, brisača, posteljnina, odeja, spalna vreča in pripomočki za nego. V paketu je dejansko vse, kar otrok potrebuje v svojem prvem letu življenja. Iz trpežnega kartona narejena škatla je pogosto tudi otrokova prva postelja. V škatli je tudi blazina, namenjena za to, da otrok na njej spi.

Začetki materinskega paketa so v košarah, v katere je Združenje Mannerheim za zaščito otrok zbiralo potrebščine za dojenčke, da bi jih podarili revnim materam. Združenje za zaščito otrok je sodelovalo s socialno službo ali porodno babico, da so našli družine, ki potrebujejo te košare. Vrnjene košare z oblekami so oprali in zašili ter jih dali v uporabo naslednji uporabnici.

Zadruga leve politične opcije Osuuliike Elanto je začela leta 1931 deliti darilne košare novorojenčkom in novorojenčicam svojih članov. Darilo zadruge je bilo precej podobno današnjemu materinskemu paketu. Velika kartonska škatla je vsebovala otroška oblačila in knjižico z navodili za nego otrok. V paketu je bil tudi varčevalni račun za otroka, na katerega je bila vnaprej shranjena majhna vsota denarja. Namen darila je bil torej tudi učiti varčnosti in zadružnega članstva. Materinske pakete zadruge so razdeljevali do leta 1939.

Država je začela razdeljevati materinske pakete leta 1937. Paket so takrat imenovali materinska podpora. V ozadju je bila skrb zaradi zmanjšanja rodnosti in velike umrljivosti otrok. Pogoj za prejem paketa je bil, da se je mati med nosečnostjo prijavila v zdravstven sistem in sistem spremljanja. Tako so lahko preprečili zaplete med nosečnostjo ter zagotovili zdravje matere in otroka. Leta 1949 je materinski paket postal univerzalna podpora in danes ga dobijo vsi otroci ne glede na število otrok v družini.

Eksperimentirajoča Finska: Inovacije na podlagi eksperimentov

Finska je bila deležna veliko mednarodne pozornosti zaradi eksperimenta z univerzalnim temeljnim dohodkom v letih 2017– 2018. Temeljni dohodek je le eden – čeprav največji – eksperimentalni projekt, ki je del projektov t. i. Eksperimentirajoče Finske1.

1 Kokeileva Suomi (Experimental Finland) je eden osrednjih projektov vlade, ki ji predseduje Juha Sipilä (op. prev.).

V letih 2015–2019 potekajo številni sorazmerno obsežni eksperimenti na področjih sociale, zdravstva in zaposlovanja. Namen eksperimenta z vavčerji je prispevati vednost, potrebno za pripravo na sistem svobodne izbire socialnih in zdravstvenih storitev. V področnih eksperimentih med drugim tudi na področju zaposlovanja in podjetništva testiramo, kako v polju zaposlitvenih in podjetniških storitev oblikovati model delovanja, ki bo temeljil na potrebah strank in bo presegal administrativne meje.

Vključitev kulture eksperimentiranja v načrt vlade je edinstvena na svetu. V finskem modelu so združeni omogočanje eksperimentov na podlagi programa vlade in inovacije na ravni ljudi (grassroot level, op. prev.)

Okrepitev kulture eksperimentiranja je eden izmed osrednjih projektov vlade (2015–2019), ki ji predseduje Juha Sipilä. Namen je najti inovativne rešitve za razvoj družbe in njenih storitev. V današnjem svetu zapletenih izzivov tradicionalne rešitve, do katerih pridemo samo z načrtovanjem, ne delujejo. V kulturi eksperimentiranja se večji problem razdeli na manjše dele in rešitev se razvija v resničnih delovnih okoljih. Na podlagi naukov, ki so izšli iz eksperimentov, stalno izboljšujemo delovanje. Z eksperimenti dobivamo vednost o vplivih določenih ukrepov, še preden se jih uveljavi v celotnem njihovem obsegu.

Eksperiment s temeljnim dohodkom 2017–2018

Eksperiment s temeljnim dohodkom je potekal v letih 2017– 2018. Temeljni dohodek je model socialne varnosti, v katerem se vsem državljanom redno in brez pogojev izplačuje denar za osnovno preživetje. Njegov namen je zmanjšati obseg dela, povezan z obravnavo prošenj za socialno podporo, ter sprostiti čas in energijo za kaj drugega, na primer delo ali iskanje dela. Z eksperimentom temeljnega dohodka raziskujemo, kako bi lahko socialno varnost spremenili tako, da bi bolje ustrezala spremembam na trgu dela; ali lahko spremenimo socialno varnost v participatorno in tako, da bo spodbujala k delu; ali lahko zmanjšamo birokracijo in poenostavimo zapleten sistem podpor.

V eksperimentu s temeljnim dohodkom je sodelovalo 2.000 ljudi, ki so bili izbrani po naključnem vzorcu decembra 2016 izmed tistih 175.000 nezaposlenih, ki so od finske institucije socialnega zavarovanja Kela dobivali nadomestilo za brezposelnost. Ti posamezniki in posamezniki so oblikovali eksperimentalno skupino. Njim smo dve leti (1. 1. 2017–31. 12. 2018) plačevali temeljni dohodek. Višina temeljnega dohodka je 560 evrov mesečno. Gre za dohodek, ki se ga izplača brez pogojev ali ugotavljanja premoženjskega stanja in ga lahko obdržiš, če se zaposliš ali pa ne. Gre torej za dohodek, ki se ga prejme samodejno vsak mesec.

O eksperimentu s temeljnim dohodkom bomo naredili spremljajočo raziskavo. V tej bomo eksperimentalno skupino (2.000 ljudi) primerjali s primerjalno skupino (približno 173.000 ljudi). Primerjalno skupino bodo sestavljali vsi tisti, ki niso bili izbrani za eksperimentalno skupino. Z raziskavo bomo raziskali na primer to, ali se skupina, ki je dobivala temeljni dohodek, razlikuje glede na zaposlenost od primerjalne skupine, kakšni so njihovo zdravje, dobrobit, zadovoljstvo z življenjem, participacija v družbi in aktivnost v prostem času.

Gre za nacionalen, kontroliran, slučajni primerjalni eksperiment. Sodelovanja v eksperimentu ni mogoče zavrniti, s čimer smo odpravili morebitno zavajanje zaradi možnosti izbire pri prostovoljnih poskusih, pri čemer v poskusu sodelujejo le tisti, ki mislijo, da jim bo to koristilo. Nacionalnost eksperimenta pomeni, da so rezultati posplošljivi za celotno nacijo. Na začetku poskusa sta eksperimentalna in kontrolna skupina identični. Če bo po eksperimentu med njima razlika v raziskovanih spremenljivkah, lahko razlike posledično razložimo z učinkom temeljnega dohodka. Kot vsi drugi eksperimenti ima tudi ta veliko problemov; želeli bi si večji vzorec (10.000 ljudi), eksperimentalno obdobje bi bilo lahko daljše (4–5 let) in vanj bi lahko vključili tudi druge, ne samo nezaposlenih. Kljub pomanjkljivostim je finski eksperiment s temeljnim dohodkom eden najmočnejših dozdajšnjih poskusov temeljnega dohodka.


1. Kokeileva Suomi (Experimental Finland) je eden osrednjih projektov vlade, ki ji predseduje Juha Sipilä (op. prev.).