MAG. VIKTOR ŽAKELJ – EKONOMIST, PUBLICIST IN NEKDANJI SLOVENSKI POLITIK


Plebiscit razumem kot »odločitev ljudstva«, kot splošno ljudsko glasovanje, v našem primeru za samostojnost in neodvisnost takratne SR Slovenije, da bi lahko Slovenci skupaj z drugimi takratnimi prebivalci SRS postali nacija, v državo organiziran narod. Pojem plebiscit je že dolgo pravno kodificiran, v pravnopolitični praksi velikokrat tudi uporabljen (a tudi zlorabljen). Plebiscit sam po sebi torej ni svetovna inovacija, ampak inovacija po uradni mednarodni definiciji, da je inovacija tista novost, ki uporabnikom prinese, ne le ponudi, novo korist v praksi (katere koli vsebine). Inovativnega ga torej naredijo priložnosti, kompleksnost razmer, v katerih se pravno korektno z določenim namenom uporabi, da bi družba (v našem primeru slovenski narod) dosegla nov, želeni politično pravni položaj. Slovenski plebiscit 1990 je torej imel vse elemente socialne inovacije. Zakaj?

V drugi polovici osemdesetih let so se začeli majati temelji povojne politične geografije Evrope. Meje držav, ki so vsa povojna leta veljale za nespremenljive, so najprej postale diskutabilne in kmalu so se pojavile zahteve po njihovem spreminjanju. Po mojem mnenju je bila to posledica slabljenja sovjetskega imperija, ekonomske in vse bolj tudi politične moči Nemčije, ki je terjala združitev in ekonomski, posebej pa še politični interes ZDA. To je globalni okvir, znotraj katerega so prepoznali realno možnost postati nacija Čehi in Slovaki pa tudi balkanski narodi, združeni v povojni SFRJ. Po mojem mnenju je treba poudariti, da sta bili Karađorđeva in Titova Jugoslavija, upoštevaje priložnosti in čas, v katerem sta nastali, zgledna inovativna projekta. Pri prvi Jugoslaviji je šlo za poskus udejanjenja »piemontstva«, za poskus zlitja Srbov, Hrvatov in Slovencev v nov »jugoslovanski« narod. Iluzija! Slovence kot samostojno jezikovno skupnost so definirali že protestantje v šestnajstem stoletju in tej ideji tudi znatno poznejši ilirizem ni mogel do živega; Hrvate in Srbe pa so trajno razdelili pravoslavje in katolicizem ter več stoletij trajajoča pripadnost različnim državam. Tito, če personificiram, je skušal novo Jugoslavijo ustanoviti na razredni podlagi, ki naj bi nadomestila nacionalno. Oba projekta sta bila omejenega roka trajanja.

Takratne mednarodne razmere in rastoča notranja nasprotja ter idealizacija liberalnega (takrat že neoliberalnega) kapitalizma, tj. globalno monopolnega, so majali takratno Jugoslavijo in treba je bilo počakati le še na smrt zgodovinskih voditeljev političnega, ekonomskega in občega socialnega sistema države, da se je začel njen razpad, žal, v krvi.

Za veliko ljudi in tudi zame je bila nova balkanska morija pričakovana. Ključni mednarodni in domači akterji so ravnali po načelu, da »cilj posvečuje sredstva«; večnacionalna, nazorsko pluralna Jugoslavija je bila razglašena za »naglavni greh«, ubiti človeka druge narodnosti ali vere pa dopustno ravnanje. Socialna diferenciacija, verska nasprotja, prežvečena konservativna politika, hlapčevanje novim starim gospodarjem … so postali (ukazane) nove vrednote. Tako je dihala tudi Slovenija devetinosemdesetega in devetdesetega leta prejšnjega stoletja. Kako povedati nemirni Evropi, da Slovenija ni Balkan, kjer se vedno, ko ugasnejo luči, zasvetijo noži; da smo že dolgo del kultivirane Srednje Evrope, ki zmore reševati nasprotja na miroljuben in pravno uravnavan način?

O tem smo razmišljali v takratni marginalni opozicijski Socialistični stranki Slovenije, ki je bila trn v peti Demosu, ki je bil kadrovsko šibek (z nekaj častnimi izjemami) in programsko prazen (kako doseči pravnopolitično samostojnost, se ni razmišljalo), njegova nazorska in politična pestrost pa mu nista obetali dolgega veka (kar se je kmalu potrdilo). Socialisti smo bili trn v peti tudi takratni neenotni opoziciji – prenoviteljem in »mladincem«. Prenoviteljem je v glavnem šlo za to, kako bi v kapitalizmu, ki se je napovedoval, ohranili čim več družbenopolitičnega vpliva, »mladinci« pa so hoteli čim prej postati prava politična stranka takrat modne liberalne doktrine. Stikov z njimi socialisti nismo imeli, celo iskali jih nismo.

Mednarodne razmere so bile konfuzne. Vodilne države so vedele, da prihaja čas sprememb politične geografije Evrope. Padec berlinskega zidu je postal dejstvo, združena Nemčija logična posledica tega. Nova Nemčija pa je imela še druge ambicije. Hotela je povečati svoj vpliv v Evropi, posebej v Sloveniji in na Hrvaškem, kar ji zaradi naklonjenosti njenih novih političnih sil ni bilo težko; njena večna želja priti do »toplega morja« je postala dosegljiva.

Vatikan je težil utrditi meje katolicizma proti pravoslavju in muslimanstvu. Zato sta osvobajajoči se Slovenija in Hrvaška uživali njegovo naklonjenost. Neoliberalne h globalizaciji težeče ZDA so hotele ohraniti Jugoslavijo. Razlog je bil en sam: med Severnim in Jadranskim morjem so želele čim manj meja. Toda v tem primeru so morale popustiti Nemčiji in Vatikanu. Možnosti za formiranje majhnih balkanskih držav so bile s tem podane. Uspela jim je tudi skrita težnja onemogočiti neuvrščenost kot precej močen globalni tretji pol.

Sovjetska zveza in kmalu njena naslednica Rusija je bila šibka. Morala se je zadovoljiti le z vplivom v Srbiji, a ji dejansko tudi ni mogla kaj prida pomagati.

Pogoji za razpad Jugoslavije in oblikovanje novih nacionalnih držav so bili tako izpolnjeni. Delitev bi se lahko začela. Toda »etično čisti«, grobo rečeno, sta bila le Slovenija in Kosovo. Hrvaška že ne, BIH pa je bila domovina treh narodov. Nova balkanska vojna je bila tako neizbežna. V teh okoljih potrebne politično-socialne inovacije ni bilo in je mogoče tudi ni moglo biti.

V Socialistični stranki Slovenije smo takrat intenzivno razmišljali, kateri pravnopolitični instrument bi omogočil miren izhod iz balkanskega kotla. Zavedali smo se, da mora biti uporabljeni pravnopolitični instrument del svetovne pravne in politične doktrine. Našli smo ga v plebiscitu, ki tudi Slovenkam in Slovencem zaradi izgubljenega koroškega plebiscita ni bil tuj.

Naša pravnopolitična inovacijska zamisel, v stranki smo upali, da tudi socialna, je bila prava bomba. Odzivi iz vseh taborov so bili burni, nihče pa ni oponiral plebiscitu kot ustreznemu pravemu instrumentu za ugotavljanje razpoloženja prebivalcev SR Slovenije. Po približno treh tednih je vladajoči Demos idejo sprejel in začele so se priprave na plebiscit.

Tej pravnopolitični in socialni inovaciji se je nasprotovalo z argumenti, kot so:

• Razmere za razhod še niso dozorele. S plebiscitom izzivamo druge jugoslovanske narode in narodnosti, predvsem pa JLA, ki se je imela za varuha Jugoslavije. (To je bil ključni argument tudi nekaterih sicer spoštovanih predstavnikov nastajajoče države Slovenije. Ta argument ni bil brez soli, a v Socialistični stranki Slovenije smo presodili, da se procesi razpadanja skupne države iz dneva v dan krepijo. Menili smo, da če hočemo kot narod preživeti, se moramo pravno, politično in obrambno pravočasno in ustrezno odzivati. In smo se.)

• Nekateri so naši stranki očitali, da smo neodgovorni marginalci, da soliramo, da nismo usklajeni ne z domačimi, še manj pa tujimi »strici«. (Zlasti strici iz tujine so imeli že takrat pomembno vlogo.)

• Nekateri pozneje samooklicani Demosovi »razumniki« so še leta po tem razlagali, da so oni in ne Socialistična stranka Slovenije predlagatelji plebiscita, a posneta in publicirana dejstva so neizprosna – facti bruti. Razumljivo: plebiscit je ključno dejanje slovenske politične emancipacije. Zato je njihovo ravnanje, naknadno divje lastninjenje ideje, le manifestacija tipične narcisoidnosti malih ljudi.

Zaradi zapisanega je slovenski plebiscit iz leta 1990 prava socialna inovacija, ki ji novi gospodarji po letu 1990 niso omogočili, da bi se v njej sociala v ožjem pomenu besede povsem razživela. Upam, da zanjo ne bo potreben nov plebiscit ali – ne daj – še kaj hujšega.

Literatura

Žakelj, V. (2010) Plebiscit. Tržič: Založba Učila.


Naslovna slika: RTV SLO