SIMONA TRČAK ZDOLŠEK – UNIV. DIPL. INŽ. KMETIJSTVA, SPEC. MANAGEMENTA V IZOBRAŽEVANJU, DRUŠTVO URBANI EKO VRT


Mesto Maribor je od nekdaj slovelo po tem, da je industrijsko mesto, v katero se je preseljevalo ogromno ljudi iz ruralnega okolja. Ti ljudje so s seboj prinesli navade in običaje, ki so povezani z delom na zemlji. Tako kot so se širila stanovanjska naselja, so se ob blokovskih zelenicah pojavljali vrtovi, ki so največkrat mejili na Pekrski in Radvanjski potok.

Tako je že v 80. letih v Mariboru nastal načrt krajinskega arhitekta, ki je ponazarjal urejeno vrtičkarsko naselje, ki bi rešilo več problemov, a se je menda zataknilo v proračunu.

V letu 2011 pa se je mesto Maribor začelo intenzivno pripravljati na Evropsko prestolnico kulture, ki je v polnosti živela v letu 2012. V programskem sklopu Urbane brazde smo se skozi socialna povezovanja urbanega mesta in ruralnega zaledja začeli spraševati, ali lahko in na kak način lahko prebivalcem mesta zagotovimo samooskrbo s hrano. Tako so znotraj programskega sklopa Urbane brazde nastali trije projekti: Zadruga Dobrina, ki je omogočila okoliškim kmetom prodajo njihovih pridelkov in izdelkov Mariborčanom, skupnostni urbani ekovrt in semenska knjižnica Društva Varuhi semen, ki je želela obuditi tradicijo pridelave avtohtonih semen ter zbiranje in ohranjanje starih sort.

Skupnostni urbani ekovrt je želel povezati prebivalce mesta Maribor, ki živijo v najbolj strnjenem predelu Maribora in imajo slabše bivalne pogoje, saj nekatera stanovanja nimajo niti balkona, in jih povezati v medgeneracijsko sodelovanje. Vrtnarjenje je pri tem orodje prenosa znanj in izkušenj, bistvo pa je socialna integracija.

Socialna inovacija je temeljila na oceni, da se ljudje v različnih življenjskih obdobjih premalo družimo in da je zamrl kolektivni duh, ter seveda na prenosu agronomskih znanj na mlajše rodove, da si bodo znali pridelati lastno hrano in postali samooskrbni. V svojem imenu ima vrt tudi pridevnik eko, ki pomeni, da je to edini skupnostni vrt v Sloveniji, ki vsako leto dobi potrdilo, da najemniki vrtnarijo skladno z ekološkimi načeli, kar jim omogočamo z rednim vsakoletnim izobraževanjem.

Pri oblikovanju projekta in zapisovanju projektnih ciljev smo se osredinjali predvsem na primere dobrih praks iz Velike Britanije in Danske. Slovenija v tistih letih ni imela nikjer urejenega skupnostnega urbanega ekovrta, ki bi zadovoljeval potrebe modernega človeka. Mariborskemu podobno urejen vrt pa ima v Veliki Britaniji in sosednji Avstriji že skoraj 50-letno tradicijo. Tako smo po vzoru vrta The Gardens Community Garden (GRA) iz Velike Britanije in Gartenpolylog iz Avstrije nastavili delovanje in upravljanje skupnostnega vrta. Ustanovili smo Društvo urbani ekovrt, ki kot pravna oseba z mandatno izvoljenim predsednikom in upravnim odborom ter z najemniki skrbi za upravljanje vrta. Po končanem projektu je bil vrt prepuščen v upravljanje društvu. V sedmih letih delovanja smo se skozi izkušnje naučili voditi oziroma upravljati z vrtom in razvili sebi lastnem model upravljanja, saj smo ugotovili, da pravila in dogovore, ki jih imajo drugje, ni mogoče preprosto »prekopirati«.

Naš model temelji na samo petih pravilih: 1. pravilo: Vrt je namenjen lastni samooskrbi in je zmeraj urejen ter brez plevela. 2. pravilo: Za zatiranje polžev uporabljam izključno ekološke pripravke. 3. pravilo: Na vrtu je postavljen lesen zabojnik. 4. pravilo: Psi so na povodcih. 5. pravilo: Na vrtu skrbno ravnam z vodo.

Problematika, ki je nastajala, je, da je bil vrt voden med projektom in da sta bila koordinatorja zaposlena. Po koncu projekta pa je bil vrt predan v upravljanje društva. Ker ima le 80 najemnikov ter upravljavci društva vsa administrativna dela in druga fizična dela opravijo prostovoljno, se srečujemo z nesoglasji med upravljavci in najemniki. Nesoglasja skušamo reševati skupnostno na rednih občnih zborih in sestankih, na katerih skušamo najti srednjo pot; temu smo namenili tudi skupnostni objekt.

Akterji ki smo sodelovali pri pisanju projekta in njegovi realizaciji, smo bili dr. Marta Gregorčič, Anton Komat, Matej Zonta, dr. Milojka Fekonja in Simona Trčak Zdolšek ter arhitekt Sani Resulbegović Okretič.

V letih 2011 ter 2012–2014 je bil Skupnostni urbani ekovrt zelo medijsko izpostavljen z večih vidikov. Naj jih poudarim nekaj: to je edina infrastruktura, ki jo je Maribor dobil v času evropske prestolnice kulture 2012; vrt je zasnovan celovito in samooskrbno (električni paneli, deževnica je speljana v zbiralnike, kompostni WC, vsak vrt ima lasten kompostnik, visoke grede za paraplegike, čebelnjak …). Po vzoru tega vrta so vsaj v 30 občinah po vsej Sloveniji nastali urbani vrtovi, vendar niti eden ni tako natančno načrtovan; nastale so štiri diplomske naloge in en doktorat, ki opisujejo skupnostno vrtnarjenje kot enega izmed načinov za posameznikovo samooskrbo s hrano. Medijska pozornost se je v nadalnjih letih zmanjšala, saj nismo mogli zadovoljiti povpraševanja prihodnjih najemnikov po prostih vrtovih.

Nekateri cilji projekta so bili doseženi. Posebej lahko poudarim medgeneracijsko sodelovanje, ki je v veliki meri odvisno od posameznika in njegove želje po sprejemanju informacij od drugih. Tukaj gre predvsem za odnos mlajših ljudi do starejših. Pri tem starejši dojemajo vrt kot prostor za druženje in izmenjavo informacij, mlajši pa ga dojemajo vrt kot prostor oddiha od vrveža.

V zadnjih dveh letih smo začeli vrt predstavljati navzven (prihodnjim najemnikom in drugim zunanjim obiskovalcem) kot prostor za družabne ljudi. Vrt je v letih obstoja ohranil svojo zunanjo podobo, ker so se zunanja vzdrževalna dela izvajala res skrbno in premišljeno.


Naslovna slika: Pametno mesto Maribor