VLADIMIR TKALEC – PRVI GLAVNI TAJNIK SVIZ


Ustanovitev samostojnega Sindikata vzgoje, izobraževanja in znanosti (SVIZ) v letu 1990 sovpada z osamosvajanjem Republike Slovenije izpod okrilja federativne države Jugoslavije. Po zmagi opozicijskih strank na volitvah v skupščino v letu 1989 in oblikovanju koalicije Demos so demokratični procesi v družbi vse bolj odmevali tudi v sindikatih. Poslabšanje gospodarskih razmer in vse slabši položaj zaposlenih v takratnih družbenih dejavnostih sta med članstvom povzročala vse več nezadovoljstva s politiko in z vlogo takratne vsemogočne Zveze sindikatov Slovenije kot ene izmed družbenopolitičnih organizacij. Prihajalo je do izstopov posameznikov in ustanavljanja sindikalnih organizacij zunaj ZSS, v obstoječi strukturi sindikatov pa so se vse pogosteje vrstile kritike glede neučinkovitega varstva pravic delavcev in zahteve po večji samostojnosti, vključno s pravico do stavke.

V sindikatih »družbenih dejavnosti«, kamor je sodil takratni Sindikat delavcev v vzgoji, izobraževanju in v znanosti kot oblika dela ZSS, smo se srečevali s protesti članstva zaradi razlik v financiranju šol. Osnovne šole in vrtci so bili financirani iz občinskih virov, kar je povzročilo večje razlike v osebnih dohodkih in gmotni oskrbljenosti osnovnih šol in vrtcev. Glavna aktivnost sekretarja je bila namenjena prepričevanju občinskih struktur, da naj izravnajo osebne dohodke zaposlenih v šolstvu in vrtcih v povprečju na indeks 119 vseh plač v Sloveniji, čemur so prej sledile male, finančno šibkejše občine, šele z zamudo pa večje mestne občine. Zaradi inflacije so neprestano zaostajali tudi osebni dohodki v srednjem in visokem šolstvu ter raziskovalni dejavnosti. RKVITK se je na pozive sindikata odzival podcenjujoče, s sklicevanjem na samoupravne interesne skupnosti, kar je na začetku leta 1990 pripeljalo do prve javne zahteve sindikata po razrešitvi takratnega predsednika Republiškega komiteja za vzgojo, izobraževanje in telesno kulturo. Načelno je zahteve sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja podprla tudi ZSS, ni pa sprožila konkretnih aktivnosti.

V razburkanem političnem ozračju, ko so razpadle takratne SZDL, ZKS in ZSMS in so se oblikovale nove politične stranke, so se tudi v sindikatih porajale zahteve za razpustitev ZSS, konstituiranje samostojnih sindikatov in nato za ustanovitev nove zveze. Med intelektualnim delom članstva, kamor je sodila večina v izobraževanju in raziskovanju, so se vrstile zahteve po večji samostojnosti sindikata, ki mora biti v prvi vrsti sindikat članstva in ne le del neke nadrejene strukture, ki mu vsiljuje vsebino, predpisuje pravila in pobira članarino. Ostra kritika je bila namenjena tudi delu številnih funkcionarjev v Zvezi sindikatov na občinski in republiški ravni, ki so le redki prisluhnili zahtevam zaposlenih v vzgoji in izobraževanju, visokem šolstvu in v raziskovalni dejavnosti.

Vodstvo ZSS, ki se mu je v aprilu 1990 iztekal mandat, je sicer sprožilo priprave na 12. kongres, vendar je množica poklicnih funkcionarjev v razpravah o prenovi vztrajno zavračala zahteve sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja.

Skupščina Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti je tako že 1. marca 1990 v zbornični dvorani Univerze v Ljubljani v pripravah na kongres ZSS kot prva pisno zahtevala, da je zveza sindikatov lahko samo zveza, ki jo ustanavljajo samostojni sindikati dejavnosti. Statut zveze mora biti skupni dogovor sindikatov, ne pa dokument, ki sindikatom vsiljuje program in organizacijo. Sindikat sam določa svoj program in organizacijo ter voli svoje predstavnike. Članarina se nakazuje sindikatu, ta pa po medsebojno dogovorjenih merilih financira svoje delovanje in delovanje zveze. Skupščina je zahtevala kadrovsko prenovo zveze, zmanjšanje števila sindikalnih funkcionarjev v ZSS in razpustitev Zveze sindikatov Jugoslavije ter zavezala delegate, da na kongresu ZSS uveljavljajo zahteve skupščine.

Ker kongres ZSS ni sprejel skoraj nobene zahteve, ki jih je postavila skupščina Sindikata delavcev v vzgoji in izobraževanju, so vsi njegovi delegati in delegatke složno zapustili kongres. Republiški odbor je nato 18. aprila sklenil, da začne ustanavljanje novega Sindikata vzgoje, izobraževanja in znanosti (SVIZ), tako da začne včlanjevati članstvo na podlagi prostovoljnih pristopnih izjav. Statutarna komisija je predlagala spremembe statuta, po katerih sindikat deluje samostojno in neodvisno od ZSSS. Na seji razširjenega Republiškega odbora 15. 5. 1990 so bile spremembe statuta, ki so omogočale tudi plačevanje članarine samostojnemu sindikatu, potrjene, poleg novih programskih usmeritev pa je bil sprejet sklep, da sindikat pristopi k sklepanju prve kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja. Dokončno je statut in program potrdila konstitutivna skupščina SVIZ v decembru 1990.

Medtem so potekale aktivnosti za pridobivanje članstva. Do konca junija 1990 se je v SVIZ včlanilo že 13.000 članic in članov, v novembru 1990, pred konstitutivno skupščino, jih je bilo že 18.000. Sredi leta 1991 je imel SVIZ že več kot 24.000 članov, kar je predstavljalo več kot polovico zaposlenih v vzgojno-izobraževalnih in raziskovalnih zavodih. SVIZ v nasprotju z veliko drugimi sindikati ni izstopil iz ZSSS, ampak je sam včlanil svoje članstvo. Res je veliko občinskih vodstev zveze sindikatov na začetku omogočilo predstavitev ideje in programa SVIZ na občnih zborih, na katerih so se člani nato pretežno odločali za včlanitev v samostojni sindikat. Odločilna pa je bila odločitev takratnega ožjega vodstva (izvršilnega odbora) republiškega odbora ter med njimi sekretarja za samostojno pot pri uveljavljanju zaposlenih v vzgoji, izobraževanju in znanosti ter pozneje v kulturi. Pri tem je bilo pomembno, da smo pridobili množičen odziv članstva v Ljubljani in Mariboru, kjer je pristopilo tudi veliko članov iz raziskovalnih in visokošolskih organizacij. Novo staro vodstvo ZSSS, ki ga je izvolil 12. kongres, se je maja 1990 odzvalo tako, da je prepovedalo uporabo službenega avtomobila in prekinilo izplačilo plače sekretarju. Samostojni sindikat SVIZ je naletel na težave tudi pri vpisu v register in odpiranju žiroračuna, ker v takratni standardni klasifikaciji dejavnosti – razen zveze sindikatov – ni bilo sindikatov dejavnosti. Z vztrajnimi zahtevami pri takratni zvezni SDK jeseni 1990 smo kot prvi dosegli možnost registracije samostojnega sindikata – vsi preostali so bili pred tem registrirani kot zveze sindikatov.

V SVIZ smo že takoj na začetku vzpostavili mednarodne stike s sindikati in z organizacijami na področju vzgoje, izobraževanja in znanosti v sosednjih državah in se že leta 1991 ob aktivni podpori takratnega predsednika zveznega Odbora sindikata vzgoje in izobraževanja B. Lipužiča vključili v Mednarodno konfederacijo organizacij učiteljskega poklica WCOTP. V letu 1992 je bil SVIZ kot samostojni nacionalni sindikat na kongresu v Stockholmu med ustanovnimi člani Education international – Izobraževalne internacionale, ki je povezala 240 sindikalnih organizacij iz 114 držav sveta. Pomembne informacije o vsebini, kolektivnih pogodbah in o delovanju sindikatov smo dobili v stikih z Bavarsko učiteljsko zvezo (BLLV), ki je bila samostojni strokovni učiteljski sindikat, in v stikih z italijanskimi kolegi iz sindikata Scuola v sindikalni konfederaciji CGIL ter avstrijskimi kolegi iz šolskega sindikata Avstrijske sindikalne zveze.

Organiziranost SVIZ temelji na ozemeljskem in na drugi strani funkcionalnem principu. Ohranili smo organizacijo na ravni zavoda, ki je reševala temeljne potrebe članstva in vodila dialog z vodstvom. Sindikati zavodov so se nato prostovoljno povezali v območne odbore za varovanje pravic po kolektivnih pogodbah, zagotavljanje pravnega varstva in za vodenje socialnega dialoga z lokalnimi oblastmi. Na državni ravni smo oblikovali sindikalne konference – vzgojno-varstvenih organizacij, osnovnih in glasbenih šol, srednjih šol in domov za učence, zavodov za usposabljanje otrok z motnjami v razvoju ter raziskovalnih organizacij. Pozneje se je zaradi čedalje številnejšega članstva iz kulturnih ustanov pridružila še sindikalna konferenca kulturnih organizacij. Predsedstva sindikalnih konferenc so izvolila člane v glavni odbor, operativne posle pa je vodil izvršilni odbor, ki so ga sestavljali predsedniki sindikalnih konferenc in glavni tajnik. Ob koncu prvega mandatnega obdobja v letu 1994 je imel SVIZ že skoraj 32.000 članov, organiziranih v 725 sindikatih zavodov in 27 območnih odborih. V primerjavi s prejšnjo togo organiziranostjo smo se veliko bolj odzivali na probleme in potrebe članstva, na državni ravni pa smo že v prvem letu vzpostavili dialog z oblastmi, ki so imele kljub načelnemu zavračanju sindikatov in njihovega vpliva v SVIZ partnerja, ki je odgovorno in ne glede na strankarsko pripa-dnost zastopal interese zaposlenih.

Odziv oblasti je bil ambivalenten; na eni strani so potrebovale sogovornika v demokratičnem dialogu, na drugi strani pa niso bile pripravljene vedno sprejemati predlogov in zahtev po izboljšanju gmotnega položaja zaposlenih. SVIZ je tako sodeloval v razpravah o novi zakonodaji (Zakon o zavodih, Zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja, Zakon o visokem šolstvu, Zakon o raziskovalni dejavnosti) ter predpisih (Pravilnik o napredovanju zaposlenih v osnovnem in srednjem šolstvu v nazive). Nasprotoval je urejanju plač izključno z zakonom in terjal sklenitev kolektivne pogodbe za dejavnosti v vzgoji, izobraževanju in znanosti. V letu 1991 je bila najprej sklenjena Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti, ki ji je po velikem stavkovnem valu v šolstvu v letu 1993 sledila Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja, podpisana 29. julija 1994 z ministrom dr. S. Gabrom.

SVIZ je v naslednjih letih dosegel več kot 40.000 članov in postal najpomembnejši partner v socialnem dialogu na področju vzgoje in izobraževanja – poleg SVIZ je sodeloval še Sindikat delavcev vzgojni, izobraževalni in raziskovalni dejavnosti iz ZSSS ter pozneje Neodvisni sindikat delavcev ljubljanske univerze. Ko je Zakon o sistemu plač v javnem sektorju zaposlene uvrstil v enotno plačno lestvico, je postalo jasno, da je treba okrepiti sodelovanje med sindikati javnega sektorja. SVIZ se je odzval s pobudo za ustanovitev Konfederacije sindikatov javnega sektorja, ki jo je pet samostojnih sindikatov ustanovilo 9. marca 2006. KSJS je kmalu postala član Ekonomsko-socialnega sveta in podpisnik socialnega sporazuma ter v socialnem dialogu v Sloveniji igra pomembno vlogo.


Naslovna slika: Delo