CIRIL BAŠKOVIČ, DR. BORIS FRLEC, ERIK VRENKO – SNOVALCI IN NOSILCI RAZVOJA PROGRAMA MLADIH RAZISKOVALCEV


Program Mladih raziskovalcev se je formalno začel s sklepom takratne Raziskovalne skupnosti Slovenije 9. julija 1985 in s prilagoditvami brez prekinitve traja še danes, torej že krepko čez trideset let. Po podatkih Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS (vključno z oceno za leto 2018, zaokroženi podatki) je bilo v program vključenih 7.670 oseb, uspešno ga je dovršilo 6.750 oseb. Od tega jih je 5.350 v okviru programa ali pa naknadno zunaj njega doseglo doktorat znanosti, prek 1.100 nekdanji znanstveni magisterij, okoli 20 specializacijo, okoli 920 pa jih programa (še) ni uspešno končalo. Posredni učinki njihovega dela v raziskovalni in univerzitetni sferi, gospodarstvu, drugih dejavnostih in celo v državni upravi pa so bolj domena navadno pozitivnih ocen in navajanja uspešnih primerov na področjih njihovega poznejšega dela oziroma zaposlitev. Res kompletna in zahtevna analiza posrednih družbeno razvojnih učinkov žal še ni bila narejena.

Tvorci in podporniki projekta, sredi osemdesetih let preteklega stoletja je bil v javnosti prisoten z motivacijskim imenom 2000 novih raziskovalcev do leta 2000, kasneje pa trajno označen kot program, se niso neposredno zgledovali po tujih vzorcih. Poznali so seveda različne prakse podpiranja raziskovalnega usposabljanja (novih) raziskovalcev po svetu, predvsem v zahodnem razvitem, naslonili so se lahko tudi na takrat že prisotno prakso raziskovalnega usposabljanja raziskovalcev stažistov. Nasprotno – v projektu so razvili določene značilnosti, ki so mu dodatno dajale pridih »družbene inovacije«.

Program je v prvem obdobju do nastanka nove države leta 1990 potekal v okrilju Raziskovalne skupnosti Slovenije (paradržavna samoupravna institucija), nato pod okriljem ministrstev, ki so bila pristojna za znanost in tehnologijo, od leta 2001 deloma tudi pod okriljem ministrstva, pristojnega za gospodarstvo, od leta 2004 pa glavnina programa teče pod takrat ustanovljeno Javno agencijo za raziskovalno dejavnost RS.

Dejansko usposabljanje mladih raziskovalcev je potekalo in poteka kot kombinacija neposredne vključenosti v raziskovalno delo v okviru raziskovalnih skupin na univerzah in samostojnih raziskovalnih inštitutih ter opravljanja podiplomskega, z raziskavami povezanega študija do doktorata, v prvem obdobju v precejšnjem deležu tudi do znanstvenega magisterija in specializacije. Med usposabljanjem so mladi raziskovalci delovno pravno zaposleni. Na začetku se je spodbujalo njihovo zaposlitev za nedoločen čas, realnost pa je nato narekovala, da so se v organizaciji usposabljanja zaposlili za določen čas, torej za čas predvidenega trajanja usposabljanja. Čas je zlasti v prvih letih variiral od nekaj mesecev do šest let, nato pa se je normaliziral na tri ali štiri leta z možnostjo izjemnega podaljšanja. Prvotna metodologija je mlade raziskovalce razvrščala v tri kategorije: za obnovo raziskovalnih in dejansko tudi pedagoških kadrovskih zmogljivosti na univerzah in inštitutih, s formalnim doseganjem akademskih stopenj; za pretok v razvojne oddelke oziroma projekte gospodarskih družb s formalnim usposabljanjem do akademskih stopenj in tudi z neformalnim krajšim usposabljanjem v okviru v gospodarstvu potekajočih razvojnih projektov. V nadaljevanju programa sta se ohranili predvsem prvi kategoriji. Načini rekrutacije kandidatov za mlade raziskovalce so se v toku projekta nekoliko spreminjali, a jedro je enako: najti se morajo usposobljeni vodje raziskovalnih skupin in perspektivni in ambiciozni mladi kandidati, s predlogi za vključitev v program pa nato pri zgoraj navedenih institucijah kandidirajo raziskovalne organizacije. V prvem obdobju je bilo veliko kandidatov iz vrst v gospodarskih družbah že zaposlenih mlajših strokovnjakov, pozneje pa skoraj popolnoma prevlada rekrutacija uspešnih diplomiranih študentov. Pogodbe so podpisane večstransko, tudi na strani mladega raziskovalca. Organizacije prejmejo denar v različnih višinah, odvisno od stroškovne zahtevnosti znanstvenega področja, in z njimi pokrivajo bruto plačo mladega raziskovalca, njegove neposredne raziskovalne in učne stroške, manjši del prejmejo še za opravljanje drugih potrebnih dejavnosti, da lahko usposabljanje poteka. Bruto plača mladega raziskovalca, giblje se do 70 % plače »rednega« raziskovalca, se od začetne v letih usposabljanja nekoliko dvigne. V današnjih plačnih razmerjih v Sloveniji je blizu povprečni bruto plači in vsekakor bistveno ugodnejša, kot bi bile štipendije, tudi zaradi nanjo vezanega zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja. Merila za mentorje so zahtevna: morajo biti ugledni raziskovalci in vodje raziskovalnih skupin z mednarodnimi objavami in drugimi dosežki ter uspešno izvajati svoje obveznosti v programu. Število mladih raziskovalcev na mentorja in raziskovalno skupino je omejeno. Razume se, da organizacije mladim raziskovalcem omogočijo pridobivanje mednarodnih in pedagoških izkušenj.

Rekrutacija kandidatov v program mladih raziskovalcev po letih precej niha – največ se jih je vključilo dve, tri leta po začetku, vendar veliko za krajše oblike usposabljanja. Skupno povprečje znaša nekaj čez 200 letno na novo vključenih kandidatov; do večje zožitve je prišlo v začetku devetdesetih let, nato leta 2000, z nadomestnim večjim skokom v letu 2003, podoptimalno vključevanje pa zaznavamo tudi od leta 2011. Letno jih končuje blizu 200, v časovnem preseku je v usposabljanju okoli 1.500 oseb. Velika večina konča z doktorati, neuspešnih je desetina zajetih. Grob povzetek razporeditve mladih raziskovalcev po vedah kaže naslednjo sliko: največ tehnika, sledi naravoslovje, nato v približno enakih deležih še biotehnika, družboslovje, medicina in humanistika. O njihovi zaposlitvi po prenehanju statusa mladega raziskovalca naslednji okvirni podatki: prek 50 % jih ostane na univerzah in inštitutih, pod 20 % jih gre v gospodarstvo, okoli 15 % v druge dejavnosti, nekaj v državno upravo in neposredno v tujino, za dobro desetino podatkov o njihovih karierah pa ni.

Po podatkih Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS je republiški, po osamosvojitvi Slovenije pa državni proračun za program mladih raziskovalcev do zdaj namenil okoli 750 mio. evrov; po letu 2008 program črpa določena sredstva tudi iz fondov Evropske unije. Uspešni mladi raziskovalec stane povprečno okoli 100.000 evrov, letno blizu trideset tisoč, toda to variira med vedami in del teh sredstev, neupoštevaje prispevek mladega raziskovalca skupini in organizaciji s svojim delom, porabi organizacija neposredno.

Na ravni procesov in neposrednih rezultatov se program srečuje z nekaj izvedbenimi težavami (zgodi se slaba izbira kandidata, slab mentor, preobremenjenost mladega raziskovalca s sekundarnim delom), večja pa sta odmik od načrtovanega deleža za pretok v gospodarstvo in – zlasti v obdobju, ko je Slovenija zaradi krize zmanjšala proračunsko (so)financiranje znanosti – otežitev zaposlovanja v raziskovalnih organizacijah. Pojavlja se pritisk v smeri odhajanja v tujino in v podjetništvo, oboje ima dobre in slabe strani. Program ves čas obstoja pomeni jedro sorazmerno kakovostne podiplomske raziskovalne vzgoje mladega kadra v Sloveniji. Ob njem obstajajo še drugi načini podiplomskega študija, pri čemer stroške plačujejo kandidati sami ali pa njihovi delodajalci, vendar z manjšim številom kandidatov in njihovo sorazmerno večjo usmerjenostjo v družboslovne študije.

Pri tako dolgoročnem, obsežnem in za slovenske razmere dragem programu se upravičeno postavi vprašanje, kako se je lahko sploh porodil, kako je vzdržal čas, v katerem se je na primer zrušila ena država in nastala druga na prehodu iz socializma v kapitalizem, in kaj bo z njim v prihodnje. Drugače rečeno – kaj je potrebno za tako družbeno inovacijo?

Okoliščine poroda so bile zahtevne. Jugoslavija se je od sredine sedemdesetih nenehno nahajala v kriznem stanju. Akumulacija domačega in s krediti uvoženega tujega kapitala ni pokrivala stroškov lastne ekonomske uporabe, kar je veljalo celo za uvoz visoke tehnologije. Nesorazmerno veliko so porabili vojska, ekonomsko nasedle naložbe in z lastnim delovnim prispevkom nepokriti osebni izdatki prebivalstva – vse to v kontekstu politiziranih konfliktov med težnjami po centralnem reguliranju razvoja in družbe v heterogeni Jugoslaviji in težnjami bolj razvitih, izrazito tudi Slovenije, po večji avtonomiji in podjetništvu. Javnost je to takrat dojemala kot naraščajoči konflikt med Beogradom in Ljubljano. Zvezne oblasti so lansirale reformne programe; zaradi blokad znotraj zelo raznorodne države in zbirokratizirane družbe z velikimi razlikami v razvitosti niso dajali oprijemljivih rezultatov. Končni rezultat je znan – razpad sistema in države na prelomu v devetdeseta leta.

V Sloveniji je pri iskanju razvojnega preboja v prihodnost v prvi polovici osemdesetih let vzniknil koncept »inovacijske družbe«, ki je zapopadel ključne faktorje: znanje, ki ga je bilo premalo, in sistemske možnosti za njegovo zlasti razvojno in regulacijsko uporabo v družbeni reprodukciji. Mednje sodijo podjetniško naravnan državljan, družbena infrastruktura, ki povečuje verjetnost inovacijskega reševanja gospodarskih, socialnih, varnostnih, političnih problemov, ki jih sam trg ne rešuje zadovoljivo. Družbene formacije, ki so učinkovanje trga dopolnile s strateško sinhronizacijo na državnih ravneh, so se bolje razvojno odzvale na energetske in surovinske probleme tistega časa in nato nenehno povečevale svojo konkurenčnost. S tem so dejansko stavile na inovacijski podsistem ali bolje kompleks, na sposobnost ne le prilagajanja vsakovrstnih produkcij okoliščinam, ampak tudi produciranja produkcij v gospodarstvu in na drugih področjih.

Koncept je z določenimi elementi prodrl v republiške planske dokumente, npr. v srednjeročni načrt za obdobje 1985–1990 in v dolgoročni načrt do leta 2000. Sredi osemdesetih let je bila s tem dana podlaga za premik v delitvi proračunskih sredstev v prid bistvenega povečanja izdatkov za ključne faktorje reprodukcijske prenove, med drugimi za znanost, znotraj nje predvsem za vlaganja v opremo in kadre. Program mladih raziskovalcev je bil torej le ena dolgoročno ključna prvina koncepta. V razpravah o razvojnih zagatah tistega časa je veliko glasov izrecno opozarjalo na potrebo po usklajenosti tistih faktorjev, ki bi omogočili znanju in kompetencam podjetniško in družbeno infrastrukturno ravnanje v prid inoviranju procesov, v prid razvoju produkcij ter s tem v prid ekonomskemu in socialno-kulturnemu položaju prebivalstva. S tega vidika je bil, zlasti v prvih letih, deloma razumljiv dvom glede projekta mladih raziskovalcev, češ, kje so zagotovila za njihov uspešni razvojni angažma in izkoristek. V odgovornih krogih je prevladalo stališče: krepitev kadrovskega potenciala terja čas, uvedimo in uresničujmo projekt, da bo potencial na voljo ob vzpostavljanju drugih potrebnih ugodnih okoliščin za družbeno produktivno rabo znanja. Koliko so odgovorni zares vzpostavljali tovrstne okoliščine za podjetno produkcijo in ustrezno infrastrukturo družbe takrat in nato v samostojni državi, je tema za posebno razpravo.

Inovacija je podprta in izvedena invencija. Zasnutek programa mladih raziskovalcev je nastal v zelo ozkem krogu takratnega predsednika Republiškega komiteja za raziskovalno dejavnost (danes bi rekli minister, bil je uspešen inovator in razvojnik v korporaciji Iskra), podpredsednika Izvršnega sveta (danes bi rekli vlade, pred tem je bil direktor osrednjega znanstvenega inštituta Jožef Stefan) in nekaj ključnih ljudi znanstvene srenje (npr. mednarodno ugledni osrednji človek slovenske trde znanosti, nadalje najvidnejši slovenski ekonomist, oba člana SAZU) na osebni ravni. Ne po naključju, kajti vsi so izvirali iz znanosti in/ali imeli neposredne razvojno-inovacijske izkušnje. V vladi je takrat sedelo nekaj intelektualno močnih in razgledanih ministrov. Idejo sta podprla predsednik vlade in finančni minister, veliko je pomenila aktivna naklonjenost SAZU. Izjemno odmeven je bil nastop predsednika republike v Skupščini SRS (pred tem je bil dolga leta vodja ekonomske komisije OZN v Ženevi), s katerim je podprl sprejemanje razvojno naravnanih družbenih načrtov tistega časa. Nato se je krog pobornikov širil in postopoma zajel velik del univerze, raziskovalnih inštitutov, predstavnikov gospodarstva in politike. Ključno sporočilo se glasi: inovacijo delajo ljudje v zatečenih okoliščinah, ko iščejo jedro rešitve, ne pa neka institucionalizirana ustanova državne birokracije, torej osebe z dometom, znanjem, s prepričljivostjo, potem sledijo odločitve odgovornih institucij, npr. Skupščine Raziskovalne skupnosti Slovenije leta 1985.

Sociostratumsko so projekt v svojem interesu zaradi kadrovske obnove in okrepitve podprli univerza in največji inštituti zaradi priliva razvojno usposobljenih kadrov razvitejše podjetništvo, politika je v konceptu inovacijske družbe in njenih elementih, vključno s programom mladih raziskovalcev, videla razvojni izhod iz zagatne situacije. Ambicioznejši in sposobnejši del študentske generacije je v programu videl možnosti socioprofesionalnega napredovanja. Priznajmo, celo razvijajoči se interes javnosti za bolj razvito in avtonomno Slovenijo je naklonjeno gledal na tovrstne akcije, čeprav mogoče ni vsakdo razumel dometa. Sovpad interesov je učinkovito podprl izvorno pobudo ozke skupine tvorcev koncepta.

Program je preživel tudi družbeni prevrat ob osamosvojitvi Slovenije. Preživel je v času prve vladne koalicije, ki je načelno zavračala institucije in institute prejšnje države formalnega socializma. Trdoživost gre pripisati trem dejavnikom: v projekt je že bilo vključenih vsaj 1.500 oseb, užival je večinsko podporo intelektualnega kroga univerze in naprednega podjetništva, mladi raziskovalci so bili raznovrstnih nazorskih in političnih usmeritev ali pa apolitični. Sama oblast je bila preokupirana s tekočimi zahtevnimi posli, njeni daljnovidnejši predstavniki so program podprli, npr. prvi minister za znanost in tehnologijo, tudi sam široko razgledan raziskovalec z Inštituta Jožef Stefan.

Glede prihodnosti bi pričakovali, da je prehod v nov družbeni sistem načelno napovedal boljše okoliščine za vlogo raziskovalno usposobljenih kadrov v družbeni reprodukciji. Deloma se to potrjuje, kajti nekateri so vstopili v tehnološko zahtevnejše podjetništvo. Mogoče še v večji meri pa se glede naravnanosti in učinkov javnih politik v času zmanjševanja sredstev za raziskave in neučinkovitega razvijanja/urejanja pomembnih infrastruktur vzpostavlja dvom. A v nasprotju z osemdesetimi leti ima Slovenija zdaj na voljo precej močnejši kadrovski potencial, ki potrebuje sprostitev, podporo in priznanje družbene odgovornosti.

Literatura

Več kot trideset let programa Mladi raziskovalci. (2016). Ljubljana: ARRS.

Znanstvena in tehnološka politika za 90. leta (knjiga I in II). (1986). Ljubljana: RSS.

Uspešnost izvajanja programa Mladi raziskovalci. (2013). Ljubljana: Revizija računskega sodišča RS.

Razprave v krogu Erik Vrenko, dr. Boris Frlec in Ciril Baškovič.