PEKKA KORPINEN – PODŽUPAN MESTA HELSINKI 1991-2007


Mesto Helsinki je bilo ustanovljeno leta 1550, po več požarih pa je dejansko zaživelo šele po letu 1809. Z izjemo starih dvornih posesti niso bili nobeni deli Helsinkov namenjeni izključno bogatim. Tudi v območju Kruununhaaka in Ullanlinna so bila poleg stanovanj za bogatejše v istih stavbah vedno tudi manjša najemniška stanovanja, res pa je, da so pogosto gledala na dvorišče.

Obiskovalci iz tujine pogosto sprašujejo, kje so v Helsinkih t. i . slumi, in so nejeverni ob odgovoru, da jih ni nikjer.

Razlogi za to, da v mestu ni slumov, so povezani z razvojem splošnega gospodarstva, in sicer z majhnimi razlikami v dohodkih, z visoko razvito nordijsko državo blaginje in s sorazmerno majhnim številom tujcev. Hkrati pa je k urejenim razmeram svoje prispevala tudi stanovanjska politika v Helsinkih.

Finska mesta imajo večjo pristojnost samoupravljanja in pobiranja davkov kot kjer koli drugje v Evropi. Zaradi zgodovinskih razlogov in premišljene politike je mesto Helsinki suveren lastnik zemlje in ima v lasti približno 70 odstotkov svojega ozemlja. Tudi načrtovanje mesta je na Finskem popolnoma v rokah občin. Tako ima mesto Helsinki močno stanovanjsko politiko.

V zadnjih 50 letih je bila stanovanjska politika v Helsinkih izjemno socialna, in to celo do te mere, da so sosednje občine, še posebej v zadnjem času, močno v prednosti zaradi porasta davčnih prihodkov.

Izhodišče načrtovanja novih naselij v Helsinkih je bilo skoraj brez izjeme načelo, da morajo biti stanovanja primerna za ljudi iz vseh socialnih skupin. Bogati in revni so sosedje; gradnja socialnih stanovanj se po kakovosti in videzu ne razlikuje od gradnje dražjih stanovanj.

Usmeritve in financiranje države so seveda vplivali na stanovanjsko politiko v Helsinkih. Mesto je bilo precej bogato in deležno precejšnje državne podpore pri gradnji stanovanj vse do leta 1990, ko se je začel vpliv države postopoma zmanjševati. Hkrati je država mestu močno znižala davčne prihodke od podjetništva in tako so občine med seboj prisiljene tekmovati za t. i. dobre davkoplačevalce.

Videli bomo, ali bo model stanovanjske politike v Helsinkih zmogel prestati vse napade od zunaj.

Načelo socialnega mešanja imamo lahko za pomembno socialno inovacijo. Razlike med prebivalci glede na kraj ali okoliščine prebivanja zlahka prispevajo k reprodukciji izključenosti in zapostavljenosti. Prav to smo, vsaj do zdaj, v Helsinkih precej uspešno preprečevali.