PAVEL ČELIK – UPOKOJENI POVELJNIK UNIFORMIRANE POLICIJE


Leta 1989 so se razmere v Jugoslaviji zaostrovale. Najbolj moteča republika je postajala Slovenija, ki je vztrajala pri ustavni ureditvi države iz leta 1974. Tako je Združenje za vrnitev Srbov in Črnogorcev na Kosovo prvi miting v Ljubljani napovedalo za 25. marec 1989, do česar pa ni prišlo. Isto združenje je 9. novembra 1989 na Mestnem sekretariatu za notranje zadeve v Ljubljani priglasilo miting. Tam je 20. novembra 1989 padla drugačna odločitev: vlogo so zavrnili. To je pomenilo, da mitinga ni dovoljeno izvesti, saj je bilo zanj potrebno dovoljenje pristojnega organa. Toda organizatorji so kljub temu nadaljevali priprave na »miting resnice«, kot so ga tudi poimenovali.

Vodstvo slovenske milice je 22. marca 1989 izdelalo prvi načrt ukrepov, 25. novembra pa nov, drugi okvirni načrt ukrepov za zavarovanje javne varnosti, saj samo preprečitev shoda s silo (še) ni bila predvidena. Po sklepih Predsedstva SRS 27. novembra 1989 je Izvršni svet Skupščine SRS takoj naložil izvedbo ukrepov za preprečitev mitinga. 28. novembra 1989 je bil izdelan tretji republiški načrt s podnačrti ukrepov za preprečitev shoda. Računati je bilo namreč mogoče, da bo do mitinga prišlo kljub prepovedi.

Republiški načrti so bili okvir za izdelavo ustreznih načrtov na posameznih upravah za notranje zadeve. Upravičeno smemo govoriti o varnostnih inovacijah, saj se s tako nalogo do takrat še nismo srečali. Naši varnostni načrti, ki so jih določali notranji akti RSNZ SRS, so bili namreč do takrat usmerjeni na štiri vrste mogočih razmer:

a) na mirne zborovalce, ki z javnim protestom izrazijo svoje interese ali nestrinjanje z oblastnimi odločitvami;

b) na množico, ki je nastopala nasilno do premoženja ali drugih oseb ter ji je bilo treba to s silo preprečiti;

c) na oborožene posameznike ali skupine, ki bi začeli teroristično delovanje zoper obstoječo družbeno ureditev pri nas;

č) na vojne razmere, ko bi bilo treba zagotavljati delovanje naše oblasti, zagotavljanje varnosti prebivalstva in premoženja ter ustrezno delovanje zoper sovražnika.

V prvih dveh primerih načrtov smo govorili o naših nasprotnikih, saj smo se nasproti zbrani možici postavili miličniki, da smo zagotavljali red in varnost. V tretjem in četrtem primeru pa smo govorili o naših sovražnikih.

Zdaj pa so z napovedanim in pozneje s prepovedanim mitingom nastopile pri načrtovanju ukrepov za nas nove razmere. Te so zahtevale nove, pete vrste načrtov za naše delovanje. Te razmere so namreč vsebovale nekaj novosti, ki jih niso zajemale zgoraj opisane štiri vrste varnostnih načrtov. Naštel bom petero takih posebnosti.

• K nam naj bi pripotovali državljani naše države z območij drugih pokrajin in republik, torej Jugoslovani. V državi je bila uradna politika bratstva in enotnosti narodov ter narodnosti, gibanje po državi pa prosto.

• Izrazili naj bi nestrinjanje s slovenskim vodstvom glede urejanja razmer v državi, zlasti glede položaja Srbov v obeh pokrajinah, zato naj bi zrušili staro vodstvo, novo slovensko vodstvo pa bi podprlo prizadevanja za spremembo Jugoslavije.

• Neznano je bilo, koliko časa bo trajal miting, kar je odpiralo tudi vprašanja logistike, kakšne zahteve do slovenske oblasti bodo postavili in kdaj se bodo vrnili domov.

• Kako se bo do mitingarjev obnašalo prebivalstvo Slovenije, ki je bilo srbskega ali črnogorskega izvora, a je prebivalo v naši republiki, zlasti v Ljubljani?

• Ali je bilo mogoče pričakovati, da bi se slovensko prebivalstvo samoorganiziralo in nastopilo zoper mitingarje? Zaradi zadnjih dveh posebnosti sta bila potrebna neprekinjeno spremljanje dogajanja med prebivalstvom in sprotno obveščanje o vseh tovrstnih zaznavah.

Tujih izkušenj te vrste ni bilo. Pri načrtovanju varnostnih ukrepov se nismo mogli naslanjati na podobne izkušnje v tujini, ker jih ni bilo. Do teženj po osamosvojitvi od ZSSR je zlasti v treh baltskih republikah prihajalo postopoma in razrešitev je prišla skoraj dve leti za opisanimi dogodki pri nas.

1) Vsebinske novosti naših načrtov

Nove razmere smo morali upoštevati pri načrtovanju ukrepov za preprečitev napovedanega in prepovedanega mitinga v Ljubljani. To je veljalo za republiško načrtovanje in načrtovanje na ravni UNZ. Mogoče je bila temeljna posebnost našega načrtovanja v tem, da smo morali upoštevati odločitev slovenskega vodstva glede dovolitve oziroma prepovedi mitinga. Poleg tega je bilo treba naše načrte izdelati na načelih prava in upoštevanja načela legitimnosti. Novosti je bilo več in navesti velja zlasti naslednje:

a) republiški sekretar je izdal tri odredbe, ki so omejile gibanja mitingarjev po Sloveniji, prepovedale promet vseh motornih vozil z mitingarji po Sloveniji ter zbiranje več kot 30 oseb na javnih shodih in prireditvah, če dovoljenja ni izdal pristojni občinski upravni organ za notranje zadeve;

b) okrepljeno nadzorovanje prehajanja prek slovenske meje s Hrvaško, kar je bilo prvič v naši sodobnosti, saj je bilo prej (poleti 1972) izvedeno le delno nadzorovanje jugovzhodnega dela te republiške meje ob obračunu s teroristično skupino hrvaške skrajne politične emigracije s skrivnim imenom Feniks in domnevo o njenem umiku iz osrednje Bosne na Zahod;

c) usmeritev ustrezne pozornosti na prehajanje čez državno mejo Slovenije z Avstrijo in Italijo, saj bi se mitingarji utegnili odločiti za takšno pot v Ljubljano – ali bi k nam prišli po opravljenih resničnih ali navideznih nakupih v teh dveh državah ali bi k nam prišli iz držav zahodne Evrope, v katerih so bili na začasnem delu, in pri tem ukrepu smo sodelovali s sosednjima policijama;

č) nadzorovanje cest in železnic iz Hrvaške pa tudi iz Avstrije in Italije;

d) ustrezno nadzorovanje letališke dejavnosti na Brniku oziroma potnikov v letalih;

e) nadzorovanje dostopov na širše območje Ljubljane, na katerem so bile vzpostavljene močne nadzorne točke pod motelom Medno (iz Avstrije), na Brezovici (iz Italije) in Škofljici (iz Hrvaške), da bi zaustavile prihod mitingarjev v našo prestolnico;

f) okrepljen nazor cestnega prometa na južni ljubljanski obvoznici, na kateri bi bilo prepovedano določenim potnikom iz tujine ali drugih krajev Jugoslavije zaviti v Ljubljano na miting; če bi želeli v Ljubljano, bi morali potovati naprej proti Zagrebu oziroma Italiji;

g) ožje in širše območje predvidenega mitinga na takratnem Trgu revolucije je bilo stalno nadzorovano z enoto milice, ki je zborovalce, ki so dejansko prišli na kraj prepovedanega mitinga, opozorila na razid, in če tega niso upoštevali, so bili privedeni v selekcijski center, kar se je zgodilo za 13 oseb; te je sodnik za prekrške tudi kaznoval;

h) ker je bilo delavcev lastnega moštva v Ljubljani premalo, je prišlo v pomoč moštvo iz drugih UNZ; njihova nastanitev je bila predvidena v delu takratne Kadetske šole za miličnike v Tacnu, prehrano v treh obrokih sta zagotavljali kuhinji na Kotnikovi ulici 8 ter v Tacnu; moštvu na delovnih mestih in v pripravljenosti so hrano razvozili;

i) za kršilce predpisov je bil predviden selekcijski center v prostorih zaporov na Povšetovi ulici 5 v Ljubljani, kjer je bila predvidena ekipa kriminalistov, izpraševalcev in sodnikov za prekrške;

j) okrepljena sta bila varovanje šestih poslopij z varovanimi osebami in opazovalna služba v okolici štirih objektov javnega pomena, in sicer stavbe PTT na Cigaletovi ulici, UKC na Zaloški cesti, Radio in TV Ljubljana;

k) v UKC v Ljubljani so bile predvidene zdravniške ekipe za hitro nudenje prve pomoči ranjenim mitingarjem in posebni prostori za sprejem takih oseb, ločeno od ranjenih delavcev ONZ;

l) predvidena je bila zdravstvena oskrba ranjenih ali poškodovanih miličnikov v neposredni bližini Trga revolucije, kar bi opravila zdravstvena služba RSNZ SRS sama;

m) Na RSNZ SRS so izdelali povzetke pravnih podlag za preprečitev izvedbe mitinga, opomnike za izvedbo posameznih ukrepov iz akcije »Sever«, ki so jih namenili moštvu na terenu in v vodstvu, opomnik za pozivanje množici k razidu, na voljo pa je bil pogajalec z mitingarji itn.;

n) treba je bilo izdelati povsem nove postopke miličnikov, na primer na zapornih točkah na cestah, še posebej pri ustavitvi in pregledu vlaka ob zavrnitvi potovanja v Slovenijo (enota za blokado vlaka, enota za pregled vlaka, enota za »sprovajanje« prijetih oseb na določeno mesto, enota za dokumentacijo, rezerva), ter za to izdelati skice;

o) vodenje enot je obsegalo dve ravni, in sicer operativni štab na RSNZ SRS ter operativne skupine na vseh UNZ; nekako vmes sta bili poveljstvi Posebne enote milice ter Zaščitne enote milice, vezani na obe opisani ravni;

p) predviden je bil povsem avtonomen sistem zvez med operativnim štabom, poveljstvom PEM, operativnimi skupinami na UNZ, ki je bil postavljen neodvisno od obstoječega sistema zvez;

r) ker so bili na območju UNZ Krško predvideni miličniki iz treh PEM (Krško, Murska Sobota in Maribor), so oblikovali operativni štab za njihovo usklajeno delovanje, ki je bil vezan na poveljstvo PEM v Tacnu in operativno skupino na UNZ Krško;

s) po Sloveniji je bil prepovedan prevoz eksploziva, kar se je navadno izvajalo le ob pomembnih zavarovanjih tujih ali domačih osebnosti;

š) bilo je vpoklicanih 30 odstotkov rezervnih miličnikov, razporejenih v vojne enote milice, da so pomagali poklicnim kolegom na postajah in oddelkih milice pri rednem delu;

t) miličniki, ki so bili v pripravljenosti v enotah ali zunaj njih, so ta čas uporabili za usposabljanje posebnih postopkov, ki so bili novost.

Načrt nadzorovanja republiške meje med Slovenijo in Hrvaško je bil pozneje temelj za jeseni leta 1990 izdelan prvi načrt varovanja državne meje med republikama.

2) Ključni dejavniki naših načrtov

Pri delovanju za preprečitev mitinga so bila izhodišča stališča našega političnega in državnega vodstva. Za njihovo izvršitev so bili poklicani najprej organi za notranje zadeve, pri čemer so miličniki pomenili najmočnejšo silo. Posebna enota milice je dobila najbolj kočljive naloge; sestavljena je bila iz aktivnega in rezervnega moštva. Vključen je bil tudi del rezervnega sestava vojnih enot milice, da so pomagali pri rednem delu v enotah milice. Teritorialna obramba ni bila neposredno vključena v te ukrepe. Republiški sekretariat za ljudsko obrambo je odredil aktiviranje centrov za obveščanje in dežurstvo vodilnih oseb. Samodejno se je vključilo sindikalno organizirano vlakospremno osebje Železniškega gospodarstva Ljubljana, ki je napovedalo in se pripravljalo, da mitingarjev ne bo prevažalo v Ljubljano. Vključeni so bili torej posamezni deli sistema splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite.

3) Stališča slovenskega političnega vodstva do beograjskih teženj so dobivala vse več podpore med prebivalstvom naše republike. Ob naši oblasti se je zgradila močna ljudska podpora.

4) Ocena akcije »Sever« danes

Preprečitev mitinga v Ljubljani je dobila ustrezno mesto v opisovanju celotnih procesov osamosvajanja naše republike. Jaz sem to dogajanje na kratko opisal leta 1994 v svoji knjigi Policija, demonstracije, oblast. Omeniti je treba, da je leta 1996 izšla publikacija MNZ RS z naslovom Smer: Sever–Koper, ki deloma govori o preprečitvi mitinga resnice v Ljubljani kot pomembnem delu našega osamosvajanja. Leta 1999 je izšla posebna številka resorne revije Varnost, posvečena deseti obletnici preprečitve mitinga. Leta 2002 je Anton Bukovnik izdal samostojno knjigo o tej akciji z imenom »Sever«, ki je najboljši in obsežnejši oris te akcije. Leta 2010 je izšel zbornik s posveta v Državnem svetu RS, ki je bil 24. novembra 2009; namenjen je bil zaznamovanju dvajsete obletnice prepovedanega mitinga; naslov ima »Akcija ‘Sever’ – 20 let kasneje«.


Naslovna slika: Dnevnik