POMEMBEN STEBER NACIONALNE VARNOSTI, KATEREGA POMEMBEN DEL JE ODZIV, IMENOVAN ZAŠČITA IN REŠEVANJE POD TAKTIRKO CIVILNE ZAŠČITE

SREČKO ŠESTAN – POVELJNIK CIVILNE ZAŠČITE REPUBLIKE SLOVENIJE


Izkušnje in raziskovanja kažejo, da so na območju Slovenije mogoče vse vrste nesreč, ki so značilne za širše zemljepisne enote, razen vulkanskih erupcij in tropskih ciklonov. Čezmerno izkoriščanje naravnih virov, nesmotrni posegi v okolje in onesnaževanje okolja pa porajajo še nove nevarnosti, ki ne ogrožajo le posameznih lokalnih skupnosti, ampak tudi delovanje širših ekoloških sistemov naše družbe.

Škoda, ki jo naravne in druge nesreče vsako leto prizadenejo družbeni skupnosti, je zelo velika; sodeč po številu dodelitev sredstev medobčinske solidarnosti, je v sedemdesetih in osemdeseti letih prejšnjega stoletja neposredna škoda, ki so jo povzročile naravne nesreče v posameznih občinah, v več kot 90 primerih presegala 3 odstotke družbenega proizvoda prizadete občine. Škoda, ki jo naravne in druge nesreče vsako leto prizadenejo družbeni skupnosti, je zelo velika; sodeč po številu dodelitev sredstev medobčinske solidarnosti, je v sedemdesetih in osemdeseti letih prejšnjega stoletja neposredna škoda, ki so jo povzročile naravne nesreče v posameznih občinah, v več kot 90 primerih presegala 3 odstotke družbenega proizvoda prizadete občine. Škoda, ki jo naravne in druge nesreče vsako leto prizadenejo družbeni skupnosti, je zelo velika; sodeč po številu dodelitev sredstev medobčinske solidarnosti, je v sedemdesetih in osemdeseti letih prejšnjega stoletja neposredna škoda, ki so jo povzročile naravne nesreče v posameznih občinah, v več kot 90 primerih presegala 3 odstotke družbenega proizvoda prizadete občine. Škoda, ki jo naravne in druge nesreče vsako leto prizadenejo družbeni skupnosti, je zelo velika; sodeč po številu dodelitev sredstev medobčinske solidarnosti, je v sedemdesetih in osemdeseti letih prejšnjega stoletja neposredna škoda, ki so jo povzročile naravne nesreče v posameznih občinah, v več kot 90 primerih presegala 3 odstotke družbenega proizvoda prizadete občine.

Da bi preprečili ali vsaj bistveno zmanjšali posledice nesreč, so zbori Skupščine SR Slovenije leta 1979 ob analizi stanja zahtevali gradnjo učinkovitejšega sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Skladno z njihovimi zahtevami in usmeritvami se je v naslednjih letih dejansko razvila široka aktivnost pri izpopolnjevanju normativne ureditve varstva. Steklo pa je tudi praktično organiziranje in usposabljanje za preprečevanje nesreč, za zaščito in reševanje ljudi in imetja ob nesrečah ter za odpravljanje njihovih posledic.

Civilna zaščita, kot jo je do takrat razvijala Jugoslavija oziroma v njenem imenu poseben, zelo maloštevilen sektor Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo, je bila pastorek v lastni hiši. Prav vsi zaposleni so bili aktivne vojaške osebe, med njimi ali ob njih pa ni bilo nikogar iz civilnih struktur, s civilno izobrazbo in predvsem civilnimi izkušnjami v načrtovanju, organiziranju, opremljanju ter v vodenju struktur zaščite in reševanja. Celoten sistem je bil logična zrcalna podoba vojaške obrambne organizacije, ki je bila prilagojena in podrejena uporabi v morebitni vojni. Federacija je dolgo vrsto let težila k centraliziranemu načinu vodenja, čeprav se je naša republika tem težnjam še posebej vneto upirala z argumenti, ki v racionalnem dialogu gotovo vzdržijo še tako kritično preverjanje. Strukture zaščite in reševanja morajo temeljiti na potrebah in možnostih okolja, v katerem bodo uporabljene. Njihov ustroj, razvoj, kadrovska zasedba, oprema, usposabljanje in vodenje morajo biti usklajeni z okoljem predvidene uporabe, predvsem pa morajo biti strukture zaščite in reševanja sposobne, da se vsak dan uspešno potrjujejo v preprečevanju naravnih in drugih nesreč, še posebej pa morajo učinkovito zmanjševati in odpravljati njihove posledice. Za tovrstno potrjevanje je bil dotedanji ustroj civilne zaščite izrazito manj primeren.

Predvsem ga je obremenjevalo nekaj dejstev:

1. Sistem je bil namenjen predvsem uporabi v morebitni vojni, v najbolj nemogočih in neugodnih razmerah, ko je preživetje odvisno predvsem od sposobnosti samozadostnega reševanja problemov v najožji lokalni skupnosti. Tak pristop zahteva izjemno množično strukturo. Civilna zaščita mora biti organizirana, kadrovsko popolnjena, opremljena in usposobljena v vsaki krajevni skupnosti. Tak ogromen sistem je težko obvladljiv, predvsem pa prepočasen za vsakodnevno učinkovito uporabo.

2. Množičnost je zahtevala veliko kadrov, ki niso bili na voljo, hkrati pa tudi ogromno materialnih in finančnih sredstev, ki jih država v gospodarski in vsesplošni krizi, v kakršni je bila, nikakor ni mogla zagotoviti. Podrejenost potrebam vojne je onemogočalo razporejanje najsposobnejših (fizično in strokovno) kadrov v strukture zaščite in reševanja, saj so imele oborožene sile izrazito prednost.

3. Razporejanje v civilno zaščito je temeljilo na obveznosti določenega (razpoložljivega) državljana, da se usposablja ter ob potrebi ščiti in varuje ljudi ter materialna sredstva. Izvajanje nalog pod prisilo se še nikoli ni pokazalo kot najboljša oblika kadrovanja. Predvsem so se vedno znova kazale težave z vodenjem ekip, katerih člani se pogosto med seboj niti poznali niso.

4. Prevladovala je enoobraznost, v kateri je veliko pomenila ustrezna enotna uniformiranost, manj pozornosti pa je veljalo dejanski usposobljenosti, primernosti in učinkovitosti ob potencialni uporabi sredstev in opreme, vključno z osebno zaščitno opremo.

5. Vse premalo je bilo medsebojnega sodelovanja na nižjih ravneh.

6. Kot drugi ekstrem se je kazala vedno znova pogrevana in vsiljevana zahteva po ustanovitvi vsejugoslovanskega zveznega štaba civilne zaščite, ki je želel prevzeti ne samo koordiniranje pomoči, zaščite in reševanja med jugoslovanskimi republikami.

Naša Civilna zaščita je že v letu 1990 presekala popkovino, ki jo je povezovala z zveznim sistemom splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite, ker je že prevzela naloge, ki izhajajo iz segmentov civilne obrambe ter zaščite in reševanja v zasnovi nacionalne varnosti države Slovenije.

Vlada Republike Slovenije je januarja 1992 sprejela Smernice za organiziranje in izvajanje zaščite in reševanja ob naravnih in drugih nesrečah ter v vojni, s katerimi je na novo opredelila osnovne cilje in politiko varstva na tem področju. Pri tem je izhajala iz nove ustavne ureditve, nove zasnove nacionalne varnosti in ogroženosti Republike Slovenije. Po novem nacionalni varnostni ustroj Republike Slovenije oblikujejo trije sorazmerno samostojni sistemi: varnostni sistem (v ožjem pomenu), obrambni sistem ter sistem zaščite in reševanja.

Takrat so zapisali, da bo sistem zaščite in reševanja po teh Smernicah urejal poseben zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki naj bi ga pripravili po tem, ko bo sprejeta nova sistemska zakonodaja, zlasti še v povezavi z lokalnimi skupnostmi.

Preventivni ukrepi za posamezne nesreče bodo urejeni z zakoni in drugimi predpisi, ki urejajo posamezna področja dejavnosti oziroma varstva, na primer z zakoni o vodah, gozdovih, graditvi objektov, urejanju naselij, varstvu okolja, varstvu naravne in kulturne dediščine idr.

Ker bo občina tudi v prihodnje, ne glede na velikost in organiziranost, samostojno urejala in opravljala vse lokalne zadeve javnega pomena in druge javne zadeve, ki se nanašajo na življenje in delo prebivalcev na njenem območju, razen tistih, ki so po določbah zakona v pristojnosti države, bo seveda urejala in opravljala tudi vse lokalne javne zadeve v povezavi z zaščito in reševanjem prebivalcev in premoženja ob naravnih in drugih nesrečah ter v vojni.

Po teh Smernicah se v okviru sistema zaščite in reševanja na državni ravni ne ukvarjajo z vsemi nesrečami, ki se lahko zgodijo na območju naše države, ampak le s tistimi naravnimi in drugimi nesrečami, ki zaradi izjemnega obsega ali izjemne intenzivnosti lahko ogrozijo zdravje in življenje večjega števila ljudi ali varnost premoženja in drugih dobrin v večjem obsegu.

Republika Slovenija in lokalne skupnosti z načrtovanjem, s sprejemanjem predpisov, z izvajanjem ukrepov, s politiko financiranja, z izvajanjem nadzora in drugimi ukrepi zagotavljajo celovit sistem varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami.

V Smernicah je bilo takrat posebej poudarjeno, da mora biti težišče organiziranih prizadevanj na zmanjševanju števila nesreč in njihovih posledic. Prednost morajo imeti preventivni ukrepi, še zlasti pred tistimi nesrečami, ki so najpogostejše in ki predstavljajo največjo grožnjo zdravju in življenju ljudi ali povzročajo največjo gmotno škodo.

Javnost mora biti obveščena o vseh pomembnejših nevarnostih naravnih in drugih nesreč pa tudi o rezultatih raziskav na tem področju in sprejetih varnostnih ukrepih. V vseh ogroženih naseljih in delovnih okoljih pa je treba organizirati tudi poseben sistem za opozarjanje oziroma alarmiranje o pretečih nevarnostih.

Zaščita in reševanje temeljita na interesu, pripravljenosti in na sodelovanju prebivalcev, družbenih in gospodarskih subjektov pri njihovem izvajanju, na sodelovanju humanitarnih organizacij in društev, ki se ukvarjajo z zaščito in reševanjem, na raznih oblikah samoorganiziranja državljanov ter na posebni vlogi in odgovornosti državnih organov pri zagotavljanju varnosti.

V Smernicah so omenjene naravne in druge nesreče, ki ogrožajo življenjski prostor Republike Slovenije in za katere je treba izvajati ustrezne priprave za varstvo pred njimi. To so predvsem: potres, poplava, zemeljski plaz, snežni plaz, močen veter, toča, žled, pozeba, suša, požar, rudniška nesreča, poplava zaradi porušitve pregrade na vodni akumulaciji, radiološko, kemično in biološko onesnaženje tal, vode in zraka, velika prometna nesreča, jedrska nesreča in vojna. Da bi zagotovili večjo varnost pred temi nesrečami, ki je končni cilj prizadevanj na tem področju, je treba poznati njihove značilnosti, predvsem vzroke nastanka, potek (scenarij), mogoče učinke ter kratkoročne in dolgoročne posledice. Pri tem ima sistematično spremljanje teh nevarnosti še poseben pomen. Zato je treba nadaljevati temeljno raziskovanje naravnih in drugih danosti za vse pojave in procese, ki lahko povzročijo nesrečo, izdelati pa je treba tudi konkretne multidisciplinarne študije ogroženosti posameznih zemljepisnih struktur, naselij, tehnoloških sistemov, objektov; to je bilo zapisano v smernicah kot pomembno področje.

Z reorganizacijo dotedanjega sistema opazovanja in obveščanja naj bi zagotovili tudi racionalnejšo organiziranost in delovanje raznih dežurnih služb. Dežurne službe gasilcev in drugih splošnih reševalnih služb naj bi bile po novem organizirane na enem mestu za vse potrebe, dosegljive na enotni številki za klic v sili.

V Smernicah je bilo predvideno, da bo za izvajanje preventivnih ukrepov, ki so skupnega pomena za več občin, neposredno skrbela država. S tem namenom bo oblikovala nacionalne programe varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ter zagotavljala sredstva za njihovo uresničevanje.

V izhodiščih za oblikovanje sistema je bilo že omenjeno, da so subjekti varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami Republika Slovenija in vse lokalne skupnosti, izvajalci javnih del, ki so pomembna za zaščito in reševanje, društva in njihove zveze ter vse pravne in fizične osebe.

Občine za zaščito in reševanje na svojem območju organizirajo sile, ki jih sestavljajo:

• podjetja, zavodi in druge organizacije, ki opravljajo dejavnost, pomembno za zaščito in reševanje;

• splošne reševalne službe in druge specializirane enote, ki jih oblikujejo v podjetjih, zavodih, društvih in drugih organizacijah, ki imajo zmogljivosti za ta namen;

• splošne in specializirane enote civilne zaščite.

V regijah so za zaščito in reševanje namenjene predvsem poklicne gasilske enote, v okviru katerih se oblikujejo tudi ustrezno usposobljene in opremljene skupine za zaščito in reševanje ob nesrečah z nevarnimi snovmi, za odkrivanje in uničevanje neeksplodiranih ubojnih sredstev ter za reševanje iz vode. Za nujne posege pri zaščiti in reševanju na območju Republike Slovenije pa se organizirajo republiške enote za zaščito in reševanje. Oblikujejo se v okviru znanstvenoraziskovalnih in drugih organizacij ter v okviru društev oziroma njihovih zvez. Gre torej za vrhunske enote, ki se glede na opremljenost lahko uporabljajo tudi za pomoč pri zaščiti in reševanju ob nesrečah v tujih državah. V povezavi z organiziranjem sil za zaščito in reševanje velja posebej omeniti, da je bila končno sprejeta odločitev, da se na dolžnosti v sistemu zaščite in reševanja lahko razporeja mlajše moške, če imajo znanja in sposobnosti, ki so pomembne za zaščito in reševanje. V preteklosti so moške po odsluženju vojaškega roka lahko razporejali le na vojaške dolžnosti.

V Smernicah so bile opredeljene le temeljne programske, organizacijske in tehnološke rešitve izobraževanja in usposabljanja za zaščito in reševanje. Vse te opredelitve izhajajo iz potreb po izobraževanju poklicnih strokovnih kadrov ter potreb po usposabljanju prebivalcev, pripadnikov civilne zaščite in drugih operativnih sestavov za opravljanje konkretnih nalog zaščite in reševanja. Te potrebe naj bi zadovoljevali:

• z načrtnim pridobivanjem ter s poglabljanjem splošne in strokovne izobrazbe za poklicno delo na področju zaščite in reševanja,

• z načrtnim pridobivanjem in razvijanjem praktičnih znanj v okviru raznih oblik dopolnilnega usposabljanja;

• s povezovanjem raziskovalnega dela;

• z razvijanjem aktivnega odnosa državljanov do varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami.

Programe izobraževanja poklicnih kadrov naj bi tudi v prihodnje izvajali v okviru obstoječih šol v izobraževalnem sistemu Republike Slovenije; za ta namen ne bi odpirali novih izobraževalnih enot. Vpeljati pa bo treba nekatere nove programe podiplomskega izobraževanja in izpopolnjevanja, zlasti s področja varstva pred požarom. Za profile, ki jih ni mogoče pridobiti na domačih šolah, bo treba urediti izobraževanje v tujini. Programe usposabljanja za opravljanje nalog v sistemu zaščite in reševanja določa ministrstvo, pristojno za zaščito in reševanje, izvajajo pa jih lahko različne izobraževalne in druge organizacije na republiški, regijski ali na lokalni ravni. Kot osrednjo ustanovo za organiziranje in izvajanje tega usposabljanja naj bi osnovali republiški center za usposabljanje za zaščito in reševanje. Njegove zmogljivosti naj bi bile namenjene tudi izvajanju verificiranih programov usposabljanja društev in njihovih zvez ter drugih nosilcev zaščite in reševanja.

V Smernicah so bile zajete tudi nekatere usmeritve za razvijanje in uresničevanje mednarodnega sodelovanja na področju zaščite in reševanja ob naravnih in drugih nesrečah. Iz Smernic izhaja, da Republika Slovenija želi razvijati sodelovanje s sosednjimi in z drugimi državami, zlasti na področju napovedovanja in preprečevanja naravnih in drugih nesreč ter priprav za premagovanje njihovih učinkov, pravočasno medsebojno obveščanje o nevarnostih ekoloških nesreč ter za sodelovanje pri zaščiti in reševanju ob takih nesrečah. Zato izraža pripravljenost za sklenitev ustreznih meddržavnih sporazumov o medsebojnem sodelovanju. Republika Slovenija bo s tem namenom spodbujala in pospeševala tudi neposredno povezovanje in sodelovanje slovenskih občin ter drugih lokalnih skupnosti na obmejnih območjih z lokalnimi skupnostmi v zamejstvu pa tudi medsebojno sodelovanje humanitarnih in drugih organizacij.

Republika Slovenija bo po teh Smernicah zagotavljala finančna sredstva predvsem za:

• opravljanje upravnih, strokovnih, nadzornih in drugih nalog iz pristojnosti državnih organov;

• vzpostavitev in delovanje informacijskih sistemov o naravnih in drugih nesrečah, ki so državnega pomena;

• znanstvenoraziskovalno delo na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami;

• razvoj in delovanje državnih specializiranih enot za zaščito in reševanje;

• izvajanje posebnih programov izobraževanja in usposabljanja za zaščito in reševanje;

• sofinanciranje osnovnih priprav za zaščito in reševanje v gospodarsko slabše razvitih občinah ter posebnih dejavnosti zaščite in reševanja, kadar jih v javnem interesu izvaja Republika Slovenija;

• izvajanje nacionalnih preventivnih programov varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami.

Na podlagi teh usmeritev je bila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v celoti pripravljena zakonodaja, vključno s podzakonskimi akti, ki urejajo to področje.

Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje je dokument Cilji in usmeritve za razvoj in izvajanje varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami do leta 2000 pripravila na podlagi nove zakonodaje in skladno s potrebami, ki izhajajo iz ogroženosti Slovenije zaradi naravnih in drugih nesreč. Temeljni namen dokumenta je bil zagotoviti usklajen razvoj vseh sestavin sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Dokument je bil namenjen državnim organom, lokalnim skupnostim ter tistim gospodarskim družbam, zavodom in drugim organizacijam, katerih dejavnost je pomembna za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Za organizacijske enote ministrstva za obrambo, ki se ukvarjajo s tem varstvom, je bil dokument obvezujoč. Delo, povezano z uresničevanjem dokumenta, je skladno s svojimi pristojnostmi usmerjala in usklajevala Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje. V dokumentu so določeni temeljni cilji varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ter posebni cilji z načeli in usmeritvami.

Dokument je predhodnica Nacionalnega programa na tem področju, ki je bil prvič narejen prav v letu 2000. Trenutno je aktualen nacionalni program, ki usmerja delo na področju VNDN vse do leta 2022.

Oblikovani sistem, ki izhaja iz normativne ureditve, temelji na prostovoljstvu z zglednim sodelovanjem s sorazmerno majhnim poklicnim delom, vse skupaj dopolnjeno z dolžnostnimi sestavi, ki skrbijo predvsem za vodenje in izvajanje posebnih nalog in aktivnosti, ki jih s prostovoljnimi ali poklicnimi strukturami ne moremo zagotavljati.

Tak sistem, ki je učinkovit tudi ob najzahtevnejših ali obsežnih dogodkih, nam zavida marsikatera evropska država, saj imamo glede na velikost države vanj vključeno veliko reševalnih struktur, ki so zgledno organizirane, opremljene in usposobljene, ki šteje več kot 65.000 pripadnikov (reševalcev), med njimi kar 45.000 operativnih gasilcev, ki so po sprejetju zakonodaje v devetdesetih letih postali največja splošna reševalna služba.

Najpomembnejša oblikovalca tega sistema sta bila prav gotovo, žal že pokojna prvi direktor Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje, gospod Bojan Ušeničnik in dolgoletni poveljnik Civilne zaščite gospod Miran Bogataj ob pomoči več eminentnih akademikov in drugih strokovnjakov, na čelu z Ivanom Gamsom in Emilom Orožnom Adamičem.

Sistem se je pokazal kot učinkovit in zanesljiv v mnogih nesrečah večjega obsega v samostojni državi, še posebej pa v največji naravni nesreči v njegovi zgodovini, žledu v letu 2014 in v tako imenovani migrantski krizi v letih 2015 in 2016.

Po moji oceni se je smernicam, ki sem jim posvetil veliko prostora v prispevku, sledilo na vseh področjih, z izjemo izobraževanja s tega področja v osnovnih in srednjih šolah ter na fakultetah. Naj v podporo tej trditvi navedem dejstvo, da smo za uvedbo izbirnega predmeta »varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami« v zadnji triadi osnovne šole potrebovali več kot 5 let. Na tem področju bo v prihodnje nedvomno treba marsikaj spremeniti, če bomo hoteli obdržati oziroma nadgraditi obstoječi sistem. Sam namreč menim, da je še tako dober in učinkovit sistem še zmeraj mogoče izboljšati.


Naslovna slika: Siol.net