JUSSI SÄRKELÄ – PISATELJ, BIVŠI IZVRŠNI DIREKTOR FINSKEGA OSREDNJEGA ZDRUŽENJA ZA DUŠEVNO ZDRAVJE


Pomanjkanje samozavesti je eden poglavitnih problemov duševno bolnih ljudi. V 90. letih prejšnjega stoletja je finsko osrednje združenje za duševno zdravje organiziralo zanimiv projekt, da bi okrepilo samozavest njegovih članov. Del tega projekta je predstavljalo zbiranje šal, anekdot in zgodb o duševno bolnih ljudeh, psihiatričnih bolnišnicah in o psihiatrih.

Večinoma so zbiranje opravljali člani združenja, k sodelovanju pa so povabili tudi delavce v psihiatričnih bolnišnicah. Obseg zbranega gradiva je presegel vsa pričakovanja. Duševni bolniki so bili tudi sami izjemno navdušeni, prek zbiranja pa so se naučili tudi smejati samim sebi, kar je razumljeno kot zelo pomemben korak k rehabilitaciji. Okoli 90 % šal so zbrali ljudje v rehabilitaciji.

Zbranih je bilo okoli 850 šal in anekdot. 400 izmed njih je pisatelj Kalevi Kalemaa zbral v knjigi z naslovom Ali se znaš usrati v školjko. Knjiga je bila deležna velike pozornosti in prodanih je bilo nič manj kot 30.000 izvodov, kar je za finski kontekst velika številka. Ob izdaji knjige sta Kaleema in izvršni direktor združenja Jussi Särkelä organizirala izjemno uspešne komične dogodke v različnih ustanovah, povezanih z duševnim zdravjem po vsej Finski.

Marija je v trgovino vrnila straniščno ščetko, ki jo je kupila pred dvema dnevoma.

»Kaj pa je z njo narobe?« je vprašal prodajalec. »Najbrž nič,« je odvrnila Marija, »ampak s papirjem je vseeno prijetneje«.

Čeprav je bil odziv večinoma pozitiven, pa je zbiranje šal naletelo tudi na določen odpor, na primer pri nekaterih, ki – povsem razumljivo – niso mogli sprejeti, da se na račun tako resnega vprašanja zbija šale. Najobčutljivejši pa so prihajali iz družin duševnih bolnikov, kar je mogoče pojasniti z dejstvom, da duševna bolezen predstavlja veliko breme tudi za bližnje sorodnike. Poleg tega opozarja, da se od družin zahteva prevelika odgovornost za bolnikovo dobrobit, kot bi bilo potrebno in da bi morale biti socialne službe bolje pripravljene na spoprijemanje z njihovimi potrebami po negovanju in rehabilitaciji.

Zbiranje šal pa se ni končalo s knjigo – spontano so ga nadaljevali nekateri duševni bolniki sami. Ena izmed glavnih želja Finskega osrednjega združenja za duševno zdravje se je tako uresničila s tem, ko je ta aktivnost postala decentralizirana in se je začela odvijati v lokalnih združenjih, povezanih z duševnim zdravjem. V tem trenutku je v okoli 150 lokalnih združenjih vključenih več kot 20.000 ljudi.

Dvig samozavesti in opolnomočenje duševno bolnih ter zavedanje, ki so ga tako pridobili o pomembnosti funkcije, ki jo združenje opravlja, je posledično pripeljalo do tega, da so strategije in politike osrednjega združenja vedno bolj jasno določene prek potreb in želja običajnega članstva.