DR. VLASTA JALUŠIČ – SOUSTANOVITELJICA IN NEKDANJA DIREKTORICA MIROVNEGA INŠTITUTA


Vzrok za ustanovitev Mirovnega inštituta (MI) je bilo slovensko mirovno gibanje s konca 80. let prejšnjega stoletja, v času, ko je postajalo jasno, da se bo Jugoslavija kot federalna država le s težavo ohranila. Prvotni namen inštituta je bil s specifičnim znanjem podpreti mirovne pobude v Jugoslaviji in Evropi ter opravljanje raziskav na področju mirovnih študij, ki bi podprle poznejšo demilitarizacijo. Ustanoviteljice in ustanovitelji so vzpostavili tesno sodelovanje z avstrijskim Študijskim centrom za mir in razreševanje sporov ter bili seznanjeni z delovanjem drugih priznanih mirovnih inštitutov.

Kljub uspehu v letu 1991, ko je bilo v slovensko ustavo zapisano, da slovenska država »pri zagotavljanju varnosti izhaja (…) predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«, je bil prvotni namen mirovnega gibanja ustanovitev inštituta, ki bo deloval v javnem interesu in državo podpiral pri njeni zgoraj omenjeni usmeritvi. Kljub temu pa je ob razpadu Jugoslavije politična volja, potrebna za spoštovanje mirovne usmeritve države, umanjkala. Mirovni inštitut je kot nevladno, neprofitno, družboslovno znanstvenoraziskovalno organizacijo ustanovilo 13 posameznic in posameznikov. Takšna organizacijska ureditev je omogočala, da sta se znotraj inštituta lahko prepletli teoretična refleksija ter empirično in terensko raziskovanje pa tudi zagovorništvo in aktivizem veliko mladih raziskovalk in raziskovalcev ter aktivistk in aktivistov ter s tem postopoma razvoj pomembnega elementa kritične strokovne javnosti v Sloveniji širše.

Za tisti čas niso bile inovativne samo organizacijska struktura inštituta, uporaba naprednih tehnologij in demokratično vodenje organizacije, ampak tudi izbrane teme in osebna angažiranost kolegic in kolegov. Že v zgodnjih 90. letih se je MI z uporabo novih metod, kot so na primer akcijsko raziskovanje, monitoring politik in procesov, ter hitre analize situacij lahko neposredno odzival na porajajoče se probleme. Tovrstna fleksibilnost, ki je bila po eni strani sicer omejujoča zaradi projektnega financiranja – inštitut ni prejemal nobene oblike rednega državnega financiranja –, je hkrati pomenila, da je organizacija lahko delovala v nastajajočem neoliberalnem prostoru. Med letoma 2001 in 2014 je delovanje MI podprla Open Society Foundation, kar je pomembno prispevalo k finančni stabilnosti in neodvisnosti organizacije ter podprlo njen obstoj do danes.

Najpomembnejši dosežki MI so se porodili iz raziskav, ki so kritično naslavljane specifične vsebine in skozi sistematične poskuse vplivanja na družbene in politične procese. Posebej pomembno je bilo delovanje na področjih človekovih pravic, zagovorništva in drugih sorodnih področij oblikovanja politik s poudarkom na demokratičnih standardih.

V začetku 90. let je MI, medtem ko je poskušal prispevati h koncu vojne v Jugoslaviji, v sodelovanju z drugimi mirovnimi iniciativami oblikoval in vzdrževal mrežo institucij, ki je temeljila na elektronski komunikaciji. Začetni projekti so naslavljali področja vojne in nasilja, obravnavale so se relevantne teme: (ne)enakost in diskriminacija, rasizem, nacionalizem, izključenost določenih družbenih skupin in množična mobilizacija za nasilje. Po koncu vojne v Jugoslaviji je inštitut raziskoval dinamiko elementov kolektivnega nasilja in množičnih zločinov ter njihove posledice na povojno življenje v nekdanji Jugoslaviji in Ruandi, kar je pozneje vodilo v raznolika podjetna podvzetja, ki segajo prek študij o miru in konfliktih na raziskovanje področij spolov, intersekcionalnih neenakosti in etike skrbi. Tako je MI na primer izvedel prvo raziskavo o feminističnem gibanju v Sloveniji in politični enakopravnosti žensk, ki ji je sledila kritična javna razprava o etiki skrbi in demokratičnem deficitu. Analizirali smo položaj žensk v medijih, migracijske procese in specifične industrije, povezane s prostitucijo in trgovanjem z ljudmi. Izvedena je bila tudi študija, objavljena prva doktorska disertacija o (intimnem) državljanstvu in pravicah LGBT-populacije v Sloveniji – inštitut konsistentno deluje tudi kot podpornik in zagovornik LGBT-skupnosti.

Posebno pozornost je MI namenil tudi analizi političnih ekstremizmov (od 1995 naprej), leta 2001 so začela izhajati poročila Skupine za spremljanje nestrpnosti, ki empirično analizirajo povezave med rasizmom in nestrpnostjo do ‘drugih in drugačnih’. Na inštitutu je bila in ostaja do danes tudi Nacionalna fokusna točka Agencije Evropske unije za temeljne pravice (nekdanji Evropski center za spremljanje rasizma in ksenofobije). Leta 2015 sta se oblikovala neodvisen Svet za odziv na sovražni govor in Koalicija proti sovražnemu govoru, ki sta okrepila razprave o nekaznovanosti sovražnega govora v Sloveniji. Od leta 2000 MI v kontekstu vedno večje neenakopravnosti prosilcev za azil in migrantov naslavlja tudi vprašanja azilne politike, kontroverznost integracijskih procesov, multikulturalizem in ‘sekuritizacije’ migracij. Med ‘begunsko krizo’ je inštitut izvajal monitoring dogodkov in varovanja mej ter izvedel obširno analizo migracijskih politik in kriminalizacije migracij.

Eden izmed pomembnejših dosežkov MI na področju zagovorništva in boja za človekove pravice je vrnitev statusa (in pravic) izbrisanim, ki so s pomočjo raziskav in argumentov inštituta zmagali v procesu Evropskega sodišča za človekove pravice in s tem pridobili pravico do odškodnin. Prva raziskava o izbrisu je bila izvedena leta 2001, sledili pa so ji številne knjige in članki, ki so razkrivali in prikazovali dejstva in resnost odtegnitve pravic izbrisanim. V koaliciji z drugimi organizacijami je MI nudil pravno pomoč osebam v upravnih in kazenskih postopkih ter pomoč pri vložitvi primera na Evropsko sodišče za človekove pravice. MI je za svoje delo na področju izbrisanih, ki je pritegnilo tudi mednarodno pozornost, prejel dve mednarodni nagradi, kar je jasen dokaz, da je s kombinacijo raziskovalnega dela, pritiska javnosti in zagovorništva mogoče dosegati pomembne rezultate tudi v situacijah, ki se na prvi pogled mogoče zdijo brezupne.

Vse od 90. let je delovanje inštituta obsegalo tudi delo na področju kulturnih in medijskih raziskav in politik: med letoma 2000 in 2010 je izdajal strokovno revija Media Watch, ki je izšla tudi v obliki knjige, podpiral je globalne in regionalne izmenjave novinark in novinarjev ter omogočal delovanje manjšinskih medijev in programskih vsebin.

Poseben element dela MI je bila Delavsko-pankerska univerza, ki je med letoma 1998 in 2013 predstavljala odprt prostor za kritično refleksijo številnih mladih, pozneje raziskovalcev, aktivistov ali politikov, ki so bili začetniki številnih institucij, med drugim tudi politične stranke (Levica, ki ima trenutno 10 % sedežev v parlamentu).

Inštitut se je zavedal pasti akademske ‘objektivnosti’ v družboslovnih znanostih, zato je pri svojem delu uporabljal inovativne raziskovalne metode, ki so opolnomočile marginalizirane družbene skupine skozi njihovo vključenostjo v nepristranske raziskave, pogosto pa tudi skozi organizacije konkretnih oblik pomoči in podpore. V Ruandi je MI med raziskovanjem kolektivnega nasilja in njegove zakoreninjenosti v intersekcionalni diskriminaciji v letu 2007 ustanovil žensko organizacijo za samopomoč (Ženski center Kigali Nyamirambo), ki je postala ena izmed vidnejših ženskih organizacij in zadrug v Ruandi (zaposluje približno 50 oseb).

Med ključne razloge za uspešnost in trajnost delovanja MI lahko štejemo povezavo med raziskovanjem in etosom delovanja, zagovarjanje človekovih pravic in opolnomočenje izključenih ter inovativne metode in sodelovanje z družbeno in s politično angažiranimi mladimi, ki so želeli delati v manj okornem okolju. Delovanje inštituta je vzbudilo zanimanje in navdušenje pa tudi številne polemike in populistične, desničarske poskuse delegitimizacije.

V svojih 27 letih obstoja je MI pridobil več kot 40 mladih raziskovalcev in doktorskih študentov ter več sto drugih sodelavcev. Lahko bi torej rekli, da deluje kot posebno socialno podjetje, čeprav ne v polnem pomenu besede. V več kot 300 nacionalnih in mednarodnih projektih je MI sodeloval s številnimi inštituti in z univerzami po svetu. 106 izdanih knjig (prosto dostopnih in večjezičnih) omogoča široko dostopnost rezultatov znanstveni in širši javnosti. Dandanes je inštitut razmeroma stabilna raziskovalna in zagovorniška organizacija, ki uteleša kritični pogled na dogajanje v Sloveniji, Evropi in širše.


Naslovna slika: Mirovni inštitut