DR. STEVE HUXLEY – ZGODOVINAR


Ob koncu 19. stoletja so ruski nacionalisti začeli pozivati k intenzivnejši rusifikaciji obmejnih območij njihove dežele, vključno s Finsko, ki je znotraj imperija že od leta 1809 uživala status avtonomnega Velikega vojvodstva. Ko je N. I. Bobrikov oktobra 1898 prišel v Helsinke, da bi prevzel položaj generalnega guvernerja, je bil prepričan, da je bilo Fincem predolgo dopuščeno razvijati lažno doktrino finske državnosti: konstitucionalizem in separatizem je treba izkoreniniti, za kar je pripravil temeljit načrt administrativne in kulturne asimilacije Finske v avtokratsko Rusijo. Veliko Fincev je v Bobrikovem programu videlo ne le kršitev finske ustave, ampak tudi pravi državni udar, »začetek vojnega prava«, in »umor Finske«. Finska tradicija upora je bila na novo opredeljena in zaostrena med rusko-finskim konfliktom, vsebovala pa je pretanjen izbor neverjetno učinkovitih sredstev sistematičnega nesodelovanja. V tem »novem načinu vojskovanja« Finci niso videli samo obrambe, ampak so nanj gledali kot na neke vrste nevojaško vojskovanje in vsedržavno organizacijo z zahtevnimi napadalnimi taktikami. Prav tako so ta odpor pojmovali kot posebno tolstojevsko obliko bojevanja.

Nenasilni odpor se je izvajal prek konstitucionalistične fronte liberalne stranke Mladih Fincev in švedskih strank, katerim so se kljub ideološkim napetostim pridružile tudi socialistične delavske skupine. Konstitucionalistična uporniška organizacija Kagal je prispevala finančno pomoč vsem delavsko vodenim in protivladnim dejavnostim. Poleg študentov so za nemire na lokalni ravni skrbeli delavci. Prav tako je bila ustanovljena ženska uporniška organizacija.

Temelj finskega upora je bil zavračanje sodelovanja, upoštevanja ali pripoznavanja kakršnih koli nezakonitih ali nasilnih dejanj, storjenih proti finskemu ljudstvu ali njihovim zakonom. S to obliko upora so ljudje razvili nenasilno družbeno silo, ki je na koncu vladarja uspela prisiliti, da se je uklonil njihovim zahtevam. Odporniki so navajali Tolstojev koncept prostovoljnega hlapčevstva, v katerem je bila izražena misel, da če ljudje svojega razumevanja pravičnosti ne izrazijo na trden in odločen način ter če se pokoravanju ne uprejo, lahko za zatiranje, ki ga trpijo, krivijo samo sami sebe.

Finski uporniki so imeli široko razumevanje nenasilnega odpora. Ljudsko izobraževanje je bilo v njihovih očeh ključnega pomena za družbeno obrambo, poleg tega pa so osnovni sestavni del odpora predstavljali tudi protesti. Že v začetnih fazah boja pa so uporniki poudarjali, da morajo preiti od protestov, pozivov, peticij in govorov k ljudski nepokorščini in nesodelovanju, kar naj bi po njihovem mnenju predstavljalo najmočnejše orožje v njihovem naboru nenasilnih sredstev bojevanja. Poleg tega so zagovarjali tudi družbeno in ekonomsko nesodelovanje ter družbene bojkote Rusov in ubogljivih Fincev.

Ena izmed zgodnjih oblik upora je bil poziv uglednim Evropejcem k množičnim protestom. Njihov uspeh je bil občudovanja vreden: ruski car je prejel dvanajst profinskih peticij, ki jih je podpisalo 1.050 najvidnejših evropskih predstavnikov s področij literature, znanosti, politike in umetnosti. Profinsko gibanje je v očeh mednarodne javnosti predstavljalo edinstveno »aktivacijo javnega mnenja civiliziranega sveta«.

Na domači fronti se je razvila izpopolnjena uporniška organizacija z oddelki po celotni Finski. Oblikoval se je podtalni tisk, kateremu se je uspelo ogniti uradni cenzuri in objavljati širok nabor uporniške literature – letake, knjižice, novice –, ki so jih na Finsko pretihotapili iz tujine.

Mogoče najsilovitejša uporniška kampanja pa je bila usmerjena proti ruskemu poskusu ukinitve ločenih finskih vojaških sil in novačenju finske mladine v imperialno vojaško strukturo. Bojkot nabora je bil med letoma 1901 in 1904 izjemno uspešen: v rusko vojsko ni bil vpoklican niti en sam finski vojak, Fincem pa prav tako ni bilo treba sodelovati niti v rusko-japonski vojni. Nabor je bil ukinjen leta 1905. Velik del finskega ljudstva je sodeloval v splošni stavki, ki je imperiju vzela sapo v ruski revoluciji leta 1905. Finci so ustvarili enega izmed zgodnejših in bolj pretanjenih različic nenasilnega upora 20. stoletja in M. K. Gandhi jih je opazoval.