RIITA UOSUKAINEN – DRŽAVNA SVETOVALKA, PREDSEDNICA PARLAMENTA 1994-2003


Sprva sem bila presenečena, kako je enodomni parlament sploh lahko družbena inovacija, tako kot sta to na primer lakrica ali pa tobačna zakonodaja. Potem sem dojela: to je v bistvu mater vseh inovacij v tej knjigi. Tako je vsaj moje mnenje, mnenje nekoga, ki je kot prva ženska, predsednica parlamenta, predsedovala nič manj kot devetim parlamentom in ki visoko ceni naš parlamentarni sistem.

Leta 1906 je Skupščina sprejela Zakon o volitvah in Zakon o parlamentu za Finsko. Ta je tako prešla iz najprimitivnejšega predstavniškega sistema v Evropi, utemeljenega na štirih stanovih, v po mnenju veliko ljudi najmodernejšega, tj. v enodomni parlament. Novi Zakon o parlamentu je prišel v veljavo 1. oktobra 1906 in je vzpostavil splošno in enako(pravno) volilno pravico. Pomenljivo je bilo to, da je bila ženskam podeljena volilna pravica hkrati kot moškim; vsak finski državljan, starejši od 24 let, je lahko volil in število volilnih upravičencev ter tistih, ki so lahko na volitvah kandidirali, se je čez noč podeseterilo – na 1,2 milijona ljudi.

Pogosto se trdi, da finske ženske v tem pogledu niso bile prve, saj so njihove kolegice na Isle of Man, v Novi Zelandiji, v Avstraliji in nekaterih ameriških državah volilno pravico že uživale in so v nekaterih primerih na volitvah lahko celo kandidirale. Toda niti ena ženska ni bila izvoljena. Tako so leta 1907 prve ženske na svetu zasedle poslanska mesta v finskem parlamentu. Dejstvo, da so moški in ženske te pravice dosegli hkrati, je bilo hkrati moč in posebnost Finske.

Vse to se je zgodilo v Velikem finskem vojvodstvu, ko se je v času carističnega zatiranja odprlo okno priložnosti: pod vplivom za Rusijo neugodnega poteka vojne z Japonsko, vključno z morsko bitko v prelivu Tsushima, ter drugih problemov, kot je bila splošna stavka, ki je prizadela vse družbene razrede, tudi na Finskem, je car odobril Zakon o parlamentu.

Prevladujoče okoliščine so na potek dogodkov nedvomno imele pomemben vpliv. Treba pa je poudariti, da so Finci sami že opravili temeljito pripravljalno parlamentarno delo, ne glede na to, da je bil politični strankarski sistem še nerazvit ter da so bili preudarni nasveti še kako potrebni. Državništvo Lea Mechelina je bilo od boga poslano; moški in ženske so trdo delali. Problemov je bilo več kot dovolj: razprave so se razplamtevale o enodomnem parlamentu, finskem in švedskem jeziku, nezakonitih vpoklicih in pozneje tudi o možnosti finske monarhije. Na koncu je prišlo do odločitve, da se ustanovi enodomni parlament in Veliki zbor je prevzel vlogo nekakšnega zgornjega doma. Veliki zbor se je pozneje zgledno začel ukvarjati z zadevami Evropske unije.

Finsko žensko združenje je merilo na splošno volilno pravico, čeprav so glede tega obstajale nejasnosti celo med njegovimi člani(cami). Enaka situacija je prevladovala v Feminističnem združenju, čeprav je njegova prva predsednica Lucina Hagman že leta 1889 napisala pamflet o ženski volilni pravici. Na drugi strani pa je Zveza delavskih žensk splošno volilno pravico izrecneje podpirala. Ženska združenja in Zveza delavskih žensk so imeli različne poudarke. Boj za splošno volilno pravico in vprašanje abstinence sta bila tesno prepletena in zahtevo po zakonu o prohibiciji alkohola ter demokracijo se je obravnavalo kot dve različni strani iste teme. Ideja o splošni in enaki volilni pravici je tako med ljudmi med abstinenčnim gibanjem (1898–1899) pridobila na veljavi.

Kakor koli že, splošna in enaka, pasivna in aktivna volilna pravica je bila dosežena, kar je presenetilo celo najbolj mednarodno naravnano finsko političarko Aleksandro Gripenberg, ki je novice o dogodku prejela v Angliji. Od takrat naprej ni nikoli izpustila priložnosti, da bi svoje poslušalstvo spomnila, da so oči sveta uprte v finske ženske, ki so si na edinstven način pripravile priložnosti za delovanje. Izobraževanje je bilo nujno potrebno, saj so se ženske morale nasloviti na državo zahteve za spolno utemeljene izjeme, da bi lahko zavzele vodilne politične položaje oziroma da bi lahko pridobile visokošolsko izobrazbo. Na dnevnem redu so bile tudi prostitucija in druge, teme s področja morale: vsa ženska združenja so bila do vratu v delu. Delo so opravljale skupaj z moškimi, zaradi njihovega videza, samskosti, korpulentnosti pa so jih tudi zasmehovali na zelo podoben način, kot se to še vedno počne tudi danes.

Leta 2007 imamo več kot dovolj razlogov za proslavljanje, čeprav je treba priznati tudi, da je treba opraviti še veliko dela. O zadevah, ki se tičejo družinske zakonodaje, ženskih plač in reprodukcije, se v medijih še vedno razpravlja. Na drugi strani so finske ženske v finski politiki dosegle vodilne položaje: prva ženska predsednica republike je bila izvoljena leta 2000, prva ženska predsednica parlamenta leta 1994 in prva predsednica vlade leta 2003. V gospodarstvu in politiki je veliko briljantnih žensk, tako da je do prebojev prišlo na številnih področjih. Kljub temu pa je tegob več kot dovolj. Včasih človek ne ve, ali bi se ob trenutnih parlamentarnih razpravah smejal ali zjokal. Že novembra 1907 je časopis Koti ja Yhteiskunta poročal, kako se je parlament na podlagi združenega napora žensk odločil prepovedati prostitucijo, danes pa vidimo, kako se v našem parlamentu razpravlja o kupovanju in prodaji spolnih storitev. Med prvimi volitvami so nekatere ženske verjele, da bi lahko njihov glas iz Finske za vedno izbrisal alkoholizem, a se v 21 stoletju še vedno razgreto razpravlja o alkoholu.

Če strnem: modrim državnikom in državnicam z začetka 20. stoletja moramo čestitati. Enodomni parlament je bil za Finsko ustrezna rešitev. Naj zdaj deluje sebi v veselje in čast deželi naših očetov.

Uživali smo v uspehih, ki so jih dosegli finski člani parlamenta, pa naj bodo to moški ali ženske. Leta 1907 so se člani ruske dume prek telegramov združili v pohvalah finskim ženskam, med katerimi je bilo tudi naslednje sporočilo kozakov in Dona: »Mi, predstavniki kozakov in Dona, imamo srečo, da lahko pozdravimo nacijo, ki je ženskam dodelila visok položaj, ki si ga zaslužijo v naši veliki, a še vedno overiženi domovini. Naj živi finska ženska, ki uživa polne pravice, kot državljanka njene rodne dežele!«