MAG. VIKTOR ŽAKELJ – EKONOMIST, PUBLICIST IN NEKDANJI SLOVENSKI POLITIK


Filozof Božidar Debenjak pravi, da je v slovenščini beseda odgovornost pravi omnibus. Mogoče to velja tudi za druge jezike. Večpomenskost te besede je dejstvo. Zato kaže parafrazirati filozofa Spinozo, rekoč, da je vsaka omejitev ali opredelitev tudi tega pojma sočasna njegova negacija. Da ne bo nesporazuma, bom zato poskušal pojme odgovornost, odgovorno gospodarjenje in družbenoodgovorno gospodarjenje opredeliti tako, da ne bo nobenega dvoma, kako jih razumem.

Odgovornost (in vest)

Filozof Jože Hlebš pravi, »da gre človekovo bivanje vedno preko sebe in to velja še posebej za odgovornost, ki v svoji neposrednosti pomeni stisko osebe, saj nujno zadeva njeno eksistenco. In tu nastopi prapojav, ki ga imenujemo vest. Odgovornost in vest sta prapojava – neizvedljiva na kaj drugega – lastna človekovi naravi; sta kot glavna atributa, ki že izvirno pripadata njegovi eksistenci«.

Ostanimo pri odgovornosti, da ne zabredemo v širše moralno-etično morje. Odpovedati se odgovornosti pomeni odpovedati se svoji človeški naravi. Ker razumem ekonomijo kot družbeno vedo, ki bedi nad optimalno izrabo razpoložljivih proizvodnih tvorcev, mora biti ravnanje ljudi, ki proizvajamo za življenje potrebne dobrine, odgovorno. Toda kot bi rekli teologi, smo ljudje grešniki, zato pogosto ravnamo tudi neodgovorno; zaradi tega mora biti odgovornost/odgovorno ravnanje del zavestne družbene naravnanosti. Torej: v temelju odgovornost ni inovacija, tudi ni socialna inovacija, so pa lahko oblike udejanjenja odgovornosti inovativne.

Odgovorno gospodarjenje

V tem primeru odgovornost ožim na ekonomijo/gospodarstvo. Izostanka odgovornosti na tem področju ni mogoče utemeljevati s svetovnonazorskimi ali političnimi argumenti. Vsak gospodarski subjekt mora v svoje dobro ravnati odgovorno. Biti mora maksimalno podjetniško inovativen, socialno inovativen pa le toliko, da ni ogrožen profitni motiv, dobiček lastnikov kapitala. Gospodarji sveta/ organiziran kapital so prepričani, da zasebno lastništvo proizvodnih sredstev edino omogoča odgovorno gospodarjenje, t. i. svobodni trg pa je edini način povezovanja gospodarskih subjektov. V tem primeru mora biti država šibka/vitka in imeti mora le minimalno socialno vlogo, mora pa optimalno služiti interesom kapitala.

Tako (ozko) razumljena odgovornost gospodarjenja je povsem skladna z ekonomskimi pa tudi moralno-etičnimi normami zdajšnjega prevladujočega globalnega neoliberalizma.

Družbenoodgovorno gospodarjenje

Človek kot individuum, kot enkratno in neponovljivo bitje se rodi v družbi; v njej se poklicno izobrazi ter se moralno-etično, s tem pa tudi kulturno, politično itn. formira. Že Aristotel je rekel, da zunaj družbe lahko živita samo bog ali žival. Človek našega časa pa ravna, kot da je posameznik počelo vsega, družba, katere del vsekakor je, pa nič. Razlog, da je to tako, je dejstvo, da na tem počelu zasnovana družba omogoča in legalizira socialno diferenciacijo, drugače povedano, izkoriščanje človeka po človeku. Skladno s tem se je družba vsaj od sužnjelastniških časov naprej vidno delila na vladajoče in tiste, ki se jim je vladalo. Socialne inovacije, ki so to omogočale, so bile čislane, tiste, ki so blažile socialno diferenciacijo in s tem izkoriščanje, pa so negirali in so bile celo na indeksu prepovedanega. Čeprav je Zemlja končna količina, so se njeni viri brezglavo izkoriščali, zgodovina človeštva pa je prežeta s krvjo.

Družbenoekonomska formacije, ki so si sledile, so izkoriščevalska razmerja sicer blažile, meščanske in zlasti poznejše proletarske revolucije so odpravo tega razmerja celo napovedovale, a izkoriščevalski bič je ostal, le roke, ki so ga vihtele, so bile druge.

Vstopamo v četrto tehnično-tehnološko revolucijo; gre za totalno informatizacijo in robotizacijo produkcije (posledično tudi družbe); priče smo poplavi tehnično-tehnološkim inovacijam, a naravnost usodno je, da tudi teoretiki te nove dobe prepotrebnih socialnih inovacij niti ne omenjajo (npr. Klaus Schwab), čeprav so neizbežne. Potrjuje se znano, da naravoslovje in tehnika prehitevata družboslovje.

Po mojem prepričanju je totalna implementacija družbenoodgovornega gospodarjenja tista prepotrebna socialna inovacija, ki bo zvezno, brez nasilja, v sorazmerno kratkem času preoblikovala ekonomska in družbena razmerja. Še ena izmed iluzij? Upam, da ne. Zakaj ne?

1. Naravni viri naglo usihajo. Prav kmalu nekaterih ključnih ne bo več na voljo.

2. Degradacija okolja se nadaljuje.

3. Onesnaženost okolja je iz dneva v dan večja.

4. Število prebivalstva na Zemlji raste za cca 80 milijonov letno.

5. Vse več je pred kratkim t. i. nerazvitih držav (sem sodi tudi Kitajska), ki ponavljajo model kapitalističnega razvoja, za kar pa ni več materialnih virov.

6. T. i. lokalne vojne, ki jih sprožajo razvite države, da bi ohranile materialne privilegije in politične vplive, sprožajo eksoduse prebivalstva, ki jih novejša zgodovina ne pozna. Bežečih pa razviti svet ne sprejema.

7. Čeprav je lakota v porastu, v svetu ne prevladuje proizvodnja za zadovoljevanje eksistenčnih potreb človeštva, ampak proizvodnja, ki prinaša največje dobičke lastnikom kapitala.

8. Že več kot milijarda prebivalcev Zemlje nima dostopa do pitne vode; pomanjkanje pitne vode je v porastu.

9. Obdelovalne površine se še naprej degradirajo – tudi z uporabo za zdravje nevarnih kemikalij.

10. Genetski inženiring v veliko primerih postaja največja grožnja človeštvu.

Tovrstnih podatkov, ki kažejo, da naša civilizacija ruši temelje svojega prebivanja na planetu Zemlja, je iz dneva v dan več. Že nekaj let živi človeštvo v geološki dobi antropocen. To obdobje naj bi se začelo v petdesetih letih prejšnjega stoletja; je dejstvo, ki pa še ni uradno priznano. Človeštvo torej ne vpliva le na pogoje svojega prebivanja, ampak vse bolj tudi na samo podobo Zemlje. Če bi Zemlja znala govoriti, bi kričala človeku: Reši me! Če rešiš mene, rešiš sebe.

S to mislijo sem hotel le povedati, da je čas prelomen, da gre za biti ali ne biti, da so tehniško-tehnološke inovacije potrebne, eksistenčno nujne pa so socialne inovacije. Potrebna je nova družbenoekonomska paradigma, ki v celoti gradi na naravnih danostih, v ospredje pa postavlja človeka in njegove realne potrebe in osvobojenega vsake pogoltnosti. Prihaja čas, ko bomo morali predvsem »biti«, ne pa »imeti«, in ko bo »imeti manj« pogosto pomenilo »imeti več«.

Po mojem spoznanju je conditio sine qua non na poti v to novo družbenoekonomsko paradigmo dosledno udejanjenje družbenoodgovornega gospodarjenja. To bo okvirno uravnavan konkurenčni model, ki mu bosta intenzivnost, globino in smer preobražanja določala tudi zgodovina in tradicija. Tržne povezave bodo še naprej prevladovale, bodo pa uravnavane – liberalnost bo torej nadzorovana. Izostanek države na področju ekonomije je nedopusten, bi rekel ekonomist Viljem Merhar.

Danes človeštvo porablja, kot bi imelo na voljo planet in pol, zato je nujno vse oblike porabe uokviriti v razpoložljive naravne danosti in realen dohodek. To pa brez socialnih inovacij ni dosegljivo. To »decision-makers« v prestolnicah svetovnega kapitala ne sprejemajo; zaradi tega je prihodnost človeštva (in življenja sploh) ogrožena. In zna se zgoditi, da bo namesto obrata sledil propad, bi rekel filozof Andrej Kirn.

In kaj pomeni biti družbenoodgovoren? Ekonomist Matjaž Mulej bi rekel, da to pomeni biti pošten do sodelavcev, partnerjev, širše družbe, pomeni imeti spoštljiv odnos do naravnih danosti. Ta formulacija ne sodi na besedno smetišče, je kristalizirana resnica in kot taka bi morala biti razumljena vsem. Očitno ni. Usodna zmota.

Mogoče pa bo v zdajšnjem spolitiziranem svetu kdo le prebral misel sociologa Rudija Rizmana, ki je zapisal: »Človeštvo bo moralo, če bo hotelo preživeti, v svojo agendo prihodnosti integrirati rdečo, modro in zeleno barvo.«

Udejanjenje povedanega bi bila največja (socialna) inovacija človeštva.

Literatura

Hlebš, J. (2017). Darwin evolucija in/ali stvarjenje. Celovec: Mohorjeva družba.

Mulej, M., Merhar, V., Žakelj, V. (Ur.). (2018). Politična ekonomija družbenoodgovorne družbe. V tisku.

Žakelj, V. (2018). Družbenoodgovorno gospodarjenje. Ljubljana: VBG, d. o. o.