DR. SARA ROŽMAN – VODJA ODDELKA ZA IZOBRAŽEVANJE IN RAZVOJ EUSA, DR. METKA MENCIN ČEPLAK – FDV UL IN DR. MILICA ANTIĆ GABER – FF UL


Ko govorimo o razvoju reproduktivnih pravic v Sloveniji, moramo pogledati v našo polpreteklo zgodovino. Vsa najpomembnejša zakonodaja, ki se nanaša na področje reproduktivnih pravic in reproduktivnega zdravja žensk v Sloveniji, je bila namreč sprejeta kmalu po letu 1945 v Jugoslaviji, katere del je bila takrat tudi Slovenija. Čeprav ne razpolagamo z uradnimi statističnimi podatki, naj bi bilo število nezakonitih abortusov (h kateremu so se ženske takrat zatekale predvsem zaradi slabih socialnih razmer) v Jugoslaviji med obema vojnama visoko (Tomšič, 1980b, 138). Po vojni se je število nezakonitih abortusov, opravljenih zunaj zdravstvenih ustanov, še povečevalo, sorazmerno visoka je bila zaradi tega tudi umrljivost žensk, saj so bili ti posegi pogosto opravljeni nestrokovno in v neprimernih higienskih razmerah (Tomšič v Geč-Korošec, 1981, 10). To so bili tudi razlogi, da se je začelo razmišljati, kako odpraviti omenjene negativne posledice.

Čeprav je bil v družbi abortus obravnavan kot zdravstveno in socialno nezaželen ukrep za uravnavanje rojstev, torej le kot izhod v sili, pa je prevladalo spoznanje, da ga je treba narediti dostopnega vsem ženskam ne glede na zakonski stan in gmotno stanje v vseh tistih primerih, ko bi bilo rojstvo otroka zaradi različnih razlogov, tudi nemedicinskih, nezaželeno. Ob tem pa je treba poudariti, da v Jugoslaviji pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok ni bila nikoli reducirana na pravico do abortusa.

Zgodovinsko takšno urejanje pravice do abortusa korenini v Sovjetski zvezi, ki je leta 1920 postala prva država na svetu, ki je uzakonila abortus na zahtevo ženske v prvih treh mesecih nosečnosti. Pozneje (l. 1936) je sicer abortus kriminalizirala, a je bil ponovno dovoljen leta 1955. Trend liberalizacije zakonodaje na področju umetne prekinitve nosečnosti se je začel v petdesetih letih dvajsetega stoletja, ko je večina socialističnih držav sledila sovjetskemu zgledu takoj (Bolgarija, Češkoslovaška, Romunija, Poljska in Madžarska) ali sčasoma (Jugoslavija in Nemška demokratična republika). Spremembe, ki so zajele te države, so za več kot desetletje prehitevale dogodke v zahodni Evropi (z izjemo skandinavskih držav) in Severni Ameriki, vendar pa so spodleteli poskusi, da bi zagotovili ustrezen dostop do moderne kontracepcije in neustrezno izobraževanje na to temo v omenjenih državah pripeljalo do tega, da so ženske sprejele abortus skoraj kot edino metodo uravnavanja rodnosti.

Nekoliko drugače se je vse skupaj odvijalo v Jugoslaviji in Sloveniji. Za obravnavano tematiko lahko kot prelomno štejemo 5. državno konferenco Komunistične partije Jugoslavije leta 1940 in govor Vide Tomšič o ženskem vprašanju, ki je v ospredje postavil materinstvo. Ena izmed zahtev se je nanašala tudi na abortus, ki naj bi bil dovoljen »/…/vse dotlej, dokler ni pogojev, da bi mati rodila otroka brez kakršnih koli skrbi in strahu« (Tomšič, 1978, 28). Jugoslovansko partijsko vodstvo sicer takrat res ni hitelo z urejanjem vprašanja umetne prekinitve nosečnosti, ampak je bilo usmerjeno v zajezitev opravljanja nezakonitih abortusov, prakse, ki je bila takrat zelo razširjena. Pomembno vlogo pri tem je imel poslanec dr. Pavel Lunaček, na čigar predlog je leta 1951 prišlo do pomembnega preobrata glede kaznovanja nezakonito opravljenega abortusa. Novosprejeti Kazenski zakonik FLRJ1 je namreč v 140. členu določal, da se kaznuje le izvršilec/ka dejanja in ne več ženska, ki so ji nezakoniti abortus opravili.

S sprejetjem Uredbe2 1952 se z uvajanjem širših socialnih indikacij za abortus začne proces liberalizacije zakonodaje na področju abortusa, leta 1960 pa se z novimi predpisi3 socialne indikacije tudi natančneje opredelili. Istega leta je bil v Sloveniji zakonsko dovolj abortus na podlagi socialnih indikacij. O odobritvi abortusa so po tej uredbi odločale komisije prve in druge stopnje, ki so prosilkam ugodile v 98 odstotkih (Tekač, 2007, 41). Zaradi vsega tega se je zmanjšalo število nezakonito opravljenih abortusov in posledično smrtnost žensk pri teh posegih (leta 1961 deset smrtnih primerov, leta 1965 šest, leta 1970 in 1979 pa štirje oziroma en smrtni primer zaradi abortusa (Krajnc-Simoneti, 1981, 41).

Postopna liberalizacija zakonodaje na področju abortusa od sredine petdesetih let prejšnjega stoletja naprej predstavlja pomemben napredek na področju reproduktivnih pravic žensk. Vse to je pripomoglo k temu, da je bila kot človekova pravica v novo zvezno ustavo leta 1974 zapisana tudi pravica o svobodnem odločanju o rojstvu otrok. V Republiki Sloveniji sprejeti zakon iz leta 1977 pravzaprav uvaja kombinirano rešitev. Zakon do desetega tedna nosečnosti odločitev za umetno prekinitev nosečnosti prepušča izključno ženski, kar pomeni, da se v tem časovnem okviru nosečnost prekine na njeno zahtevo. Umetna prekinitev nosečnosti je priznana kot individualna pravica posameznice in ne pravica para ali zakoncev. Te pravice ženski z nobenim zakonitim sredstvom ni mogoče preprečiti ali odvzeti niti v primeru, ko obstajajo zdravstveni razlogi proti takšni odločitvi. Po desetem tednu nosečnosti pa si država jemlje pravico, da na podlagi ustreznih predloženih dokazov zavrne ali odobri prošnjo nosečnice za prekinitev nosečnosti. Takšna zakonska ureditev predvideva naslednje zdravstvene ukrepe za uravnavanje rojstev otrok: preprečevanje zanositve, umetna prekinitev nosečnosti ter ugotavljanje in zdravljenje zmanjšane plodnosti.

Treba je povedati tudi, da oblast v tem obdobju ni bila nikoli naklonjena obravnavanju abortusa kot oblike kontracepcije, kar lahko zasledimo v nekaterih evropskih socialističnih državah tistega časa. Takratna oblast se je odločila za kombinacijo postopne liberalizacije zakonodaje, ki naj bi preprečila nestrokovno opravljene nezakonite abortuse, ter za povečano uporabo in popularizacijo kontracepcije, zato je začela premišljen sočasni razvoj kontracepcijske službe in politiko načrtovanja družine. Širjenje vednosti o kontracepciji je postalo sestavni del zdravstvene službe in integralni del posvetovalnic za matere in otroka. Dr. Franc Novak se je med letoma 1953 in 1954 zavzemal za domačo proizvodnjo kontracepcijskih sredstev in uvedbo programa razvoja kontracepcijske službe v Sloveniji. Bil je prvi, ki je v javnosti širil vednost o kontracepciji, ko je leta 1954 v reviji Naša žena objavil besedilo v treh delih z naslovom Spočetje po naši volji ali o kontracepciji, po tem pa sta izšli še dve njegovi brošuri (Spočetje po naši volji, 1955, in Materinstvo naj bo zavestno, 1964). Leta 1955 je na njegovo pobudo tovarna Sava iz Kranja izdelala prvo diafragmo, tovarna Lek pa prvo kontracepcijsko pasto. To lahko upravičeno štejemo kot začetek organizirane kontracepcijske službe v Sloveniji (Tekač, 2007, 39), saj smo bili takrat ena redkih držav z lastno produkcijo kontracepcijskih sredstev.

Ustavna pravica do abortusa in liberalna zakonodaja, ki omogoča dostopnost varne prekinitve nosečnosti, se do sredine osemdesetih let dvajsetega stoletja v Sloveniji ni javno problematizirala, od takrat pa je v povezanih ideoloških kontekstih nacionalizma, patriarhalnosti, heteronormativnosti, biologizma in spolnega binarizma, antisocializma pogosto tarča nasprotovanja. Sprva so se predlogi za omejevanje dostopnosti abortusa pojavljali v razpravah o rodnosti, podprti z ideologijo nacionalne ogroženosti. Med temi predlogi velja posebej omeniti dokument o strokovnih podlagah prebivalstvene politike, ki ga je delovna skupina Izvršnega sveta Socialistične republike Slovenije pripravila leta 1989, torej v obdobju, ko so nacionalistična gibanja s projektom nacionalne emancipacije preglasila alternativno kritično javnost, ki je izhajala iz spoštovanja človekovih pravic ter načel vključevanja in enakosti. Prebivalstvena politika naj bi spodbujala rodnost Slovenk (in destimulirala priseljevanje), ena izmed različic pa je vsebovala tudi predlog omejitev pravice do abortusa. Ta predlog je bil na zahtevo ene izmed članic skupine sicer zavrnjen, vendar je dokument služil kot vir argumentov v javnih razpravah o domnevnem »izumiranju slovenskega naroda« (ČKZ 1936–1937). V teh razpravah so bili vse pogostejši tudi napadi na pravico do abortusa, vendar pa so vedno sprožili ostro javno nasprotovanje, ki je naletelo tudi na sorazmerno široko medijsko podporo.

Razprave o pravici do abortusa so se najbolj zgostile v procesu oblikovanja ustave RS leta 1990, v središču pa je bila na eni strani zahteva, da se ohrani določba o svobodi odločanja o rojstvu otrok (55. člen) iz socialistične ustave in na drugi nasprotovanje tej določbi, ki sta jo spremljala tudi predloga po zapisu svetosti življenja in pravice do ugovora vesti v ustavo. Prav pravica do abortusa je bila najteže rešljiva ustavna dilema (razmerje sil med nasprotniki/cami in zagovorniki/cami v skupščini je bilo vse do končanega glasovanja negotovo). Hkrati pa je bila to točka široke mobilizacije ženskih skupin zunaj in znotraj političnih strank ter drugih kolektivnih in individualnih akterk/jev za ohranitev dostopnosti zakonitega in varnega abortusa. Z raznovrstnimi aktivnostmi zunaj in znotraj skupščine, znotraj političnih strank, v lokalnih skupnostih se je stopnjeval pritisk za sprejetje tega člena, sproti se je odgovarjalo na argumente nasprotnic/kov (javne razprave, medijski nastopi in odzivi, izid zbornika za svobodo izbire Abortus – pravica do izbire!?), skupno nastopalo in tesno povezovalo, vztrajno spremljalo razprave v ustavni komisiji in se v skupščinskih vrstah odzivalo na vse sklepe in predloge, ki bi lahko kakor koli ogrozili dostopnost varnega abortusa. To povezovanje, za katero je imela precejšne zasluge Komisija Skupščine Republike Slovenije za žensko politiko, ustanovljena po večstrankarskih volitvah 1990, je doseglo vrh v množičnih demonstracijah v podporo 55. členu ustave, ki je bil dan pozneje dejansko tudi sprejet, vključno z uradno obrazložitvijo, da pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok vključuje tudi pravico do abortusa in hkrati dolžnost države, da omogoča uresničevanje te pravice.

Po sprejetju ustave so razprave o pravici do abortusa bolj ali manj potihnile, so pa nasprotniki po letu 2000 dostopnost abortusa dvakrat poskušali omejiti, in sicer s predlogom, da se abortus črta s seznama pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zaradi pravočasnih javnih odzivov akterk »pro-choice« in liberalnih medijev je bil predlog zavrnjen, vendar pa prav omejevanje finančne dostopnosti, ki je skladno tudi z neoliberalnimi politikami, ostaja ena izmed strategij skupin »anti-choice«.

Ob tem je treba poudariti, da je imela pravica do abortusa ves čas precej visoko podporo v javnem mnenju, ki so ga merile ankete slovenskega javnega mnenja. Čeprav je podpora v kakšnem obdobju, ko so politični prostor v večji meri obvladovale konservativne politične stranke, zanihala, pa je bila ta ves čas dovolj visoka med populacijo med ženskami in med moškimi. Zdi se, da je bila pri večini prebivalstva Slovenije sprejeta kot pomemben civilizacijski dosežek, ki se mu predvsem ženske ne bi hotele odreči. Čeprav se je večkrat zdelo, da je ta ogrožena, pa je ob tem treba poudariti predvsem to, da jo pred konservativnimi posegi ščiti prav vpis v ustavo, za katere spreminjanje je potrebna podpora v državnem zboru, kar pa ni tako lahko dosegljivo.

Po letu 2010 javne polemike o pravici do abortusa sprožajo predvsem prokatoliške skupine, organizacije in politične stranke ter prokatoliški mediji (molitve »za življenje« pred porodnišnico, javne izjave in polemike, sovražni in hujskaški govor zoper zagovornice/ke pravice do izbire), ki oblikujejo mrežo zavezništev »anti-choice«, ki temeljijo na skupnih ideoloških izhodiščih in uspehu v referendumskih kampanjah proti izenačitvi statusa istospolnih partnerstev z raznospolnimi. Njihove strategije bi v grobem lahko razvrstili v dve skupini: prva je odkrito napadalna in sovražna v svojih zagovorih teze (abortus je uboj, zločin zoper otroka, naravo, narod, tudi zoper ženske); druga, na prvi pogled manj napadalna, pa se poslužuje pokroviteljskega govora, s katerim nagovarja ranljivost žensk in javnost prepričuje, da ženskam nudi, kar si želijo, pa tega mogoče niti ne vedo (podporo za odločitev, da nosečnosti ne prekinejo).

Dejstvo, da ima liberalna zakonodaja oz. dostopnost varnega abortusa v Sloveniji dolgo zgodovino in sorazmerno močno javno podporo (vključno z nekaterimi ključnimi mediji), ter pripravljenost in sposobnost hitre mobilizacije večjega števila njenih zagovornic/kov ob vsakem poskusu omejevanja te pravice v političnem prostoru vzdržuje razmerje, ki je v prid ženskam in njihovim možnostim, da odločajo o sebi tudi ob nosečnosti.

Literatura

Dolar Bahovec, E. (Ur.). (1991). Abortus pravica do izbire?!: pravni, medicinski, sociološki, moralni in politični vidiki. Ljubljana: Skupina »Ženske za politiko«.

Krajnc-Simoneti, S. (1981). Zdravstveno varstvo žena v SR Sloveniji v letih 1969 – 1979. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za zdravstveno varstvo.

Takač, I. (2007). Pol stoletja načrtovanja družine v Mariboru. V Takač, I. (Ur.), 5o let načrtovanja družine v Mariboru: mednarodni znanstveni simpozij (str. 31-178). Univerzitetni klinični center Maribor, 15. 06. 2007.

Tomšič, V. (1980). Ženska v razvoju socialistične samoupravne Jugoslavije. Ljubljana: Delavska enotnost: Naša žena.

Tomšič, V. (1981). Preobrazba družine. V Geč-Korošec, M., Družinsko pravo SFRJ, 1. del (str. 5-14). Ljubljana: Univerzum.

Tomšič, V. (1978). Komunistična partija Jugoslavije v boju za emancipacijo žensk. Ljubljana: Komunist.

Klemenc, A. in Rener, T. (Ur.) (1990). Ženske – politika – družina. Ljubljana: Časopis za kritiko znanosti.


1. Uradni list FLRJ, št. 13, 1951.

2. Uredba o postopku za dovoljeno odpravo plodu. Ur. l. FLRJ, št. 4/1952, (19.1.1952).

3. Uredba o pogojih in postopku za dovolitev splava. Ur. l. FLRJ, št. 9/1960; Navodilo za izvrševanje Uredbe o pogojih in postopku za dovolitev splava. Ur. l. FLRJ, št. 52/1960